Piše: Gašper Blažič
Ko debata kdaj naleti na dostojanstvo človeka kot osebe, marsikdo zamahne z roko. Češ, spet neka filozofska, torej za povprečne človeške možgane pretežka tema. Povrh vsega pa še zelo izmuzljiva – in dogajanje v naši družbi (ne samo slovenski) to še kako potrjuje.
Ob tej priložnosti raje prihranim vse mogoče teorije in zgodovinska dejstva o tem, kako se je ideja o človekovem dostojanstvo širila od razsvetljenstva pa vse do danes. Dandanes sicer še vedno zelo radi častimo obdobje novega veka, ki naj bi pomenilo nekakšen eksodus iz menda temačnega srednjega veka z vsemi atributi, od fevdalizma naprej. Pozabljamo pa, da smo tudi v novoveškem miselnem okviru doživeli marsikatero neprijetnost – najprej absolutistične monarhije, nato pa uničujoče revolucije. Seveda, rekli boste, da je bila francoska revolucija zgodovinski civilizacijski dosežek s svojimi vrednotami, kot so svoboda, enakost in bratstvo. A je za seboj pustila goro trupel. Kar je samo dokaz več, da dostojanstvo človeka kot osebe ni nekaj samoumevnega. Še posebej, če iz enačbe izločimo Boga kot najvišje dobro. Kajti če Boga ni, je vse relativno in vse dovoljeno, če si izposodimo znan rek iz literarne zapuščine Dostojevskega. Izpeljevati absolutnost človekovega dostojanstva iz človeka samega je namreč jalovo opravilo. Še v krščanski perspektivi je kar težko dojeti, da se je Bog učlovečil in s tem povzdignil z grehom ranjeno človekovo dostojanstvo – ob tem pa je Jezus dopustil, da se je človeštvo zneslo nad njim kot najhujšim zločincem.
Marsikateri (tudi slovenski) medij je nedavno na nož sprejel novico o odločitvi ameriškega vrhovnega sodišča, ki naj bi odpravilo pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti. No, vsaj tako bi morali Slovenci razumeti to odločitev – vendar je že stereotipno naslavljanje novic na tem področju samo še smetana na torti že pregovorne šibke bralne kulture, kjer je v zverinjaku instant novic dovolj, da preberemo naslov, in že vemo vse. In če je zraven pridružena tudi dogma, ki jo je uveljavil sodobni feminizem (na račun znanosti), češ da otrok, dokler ni rojen, ni nič drugega kot del ženskega telesa, potem je razumljivo, zakaj takšni besni naslovi. (Medklic: O tem, kaj se je v resnici zgodilo v ZDA na praznik Jezusovega Srca (24. junija), si sicer lahko preberete TUKAJ). Marsikdo se bo ob tem spomnil, kako so pred leti v ožjem središču slovenske prestolnice ves čas predvajali zanimiv kratki filmček o tem, kako nastaja in se razvija življenje človeka od oploditve dalje. Nobene besede niti o splavu, niti o dostojanstvu, ampak čista znanost. In vendar je film sprožil strašanski hrup sodobnih progresivistov, ki so v tem filmu videli umazano propagando »pro life ideologov«.
Kakorkoli že, dandanašnji moderni svet v nerojenih otrocih večinoma ne prepoznava njihove človeškosti. Za njih so to fetusi brez vrednosti. Kos mesa, ki ga lahko zavržeš. Morda se ključ do razlage takšnega odnosa skriva v tem, da moramo osebo šele prepoznati po obrazu. Beseda »persona«, ki jo prevajamo kot osebo, namreč izhaja iz stare etruščanske besede za gledališko masko, ki se ji je v grščini reklo »prosopon«, latinska beseda »persona« pa je dejansko njen ekvavilent, ki v izvirnem pomeni nakazuje »zveneti skozi«. Maska je tu seveda le medij za stik z občinstvom, a dejansko predstavlja nek obraz in s tem identiteto. In če hočemo danes koga javno ponižati, zanj rečemo, da je »človek brez obraza«, kar je pravzaprav veliko usodnejša diskvalifikacija, kot si lahko predstavljamo.
A v dobi, ko na družabnih omrežjih razgrajajo razni kričači iz zavetja anonimnosti, bi lahko rekli, da je biti človek brez obraza dokaj priljubljen šport. Dejansko pa so s tem sami sprejeli železni zakon dehumanizacije, ki so ga v dvajsetem stoletju izvajali totalitarni režimi. Že Jezus je v priliki o bogatinu in ubogem Lazarju skozi vrstice nakazal to nevarnost: bogatin nima imena (!), revež pa ga ima. In bogatin je lahko v resnici vsakdo izmed nas, ki s tem, ko dehumanizira nekoga iz nižjega sloja, dejansko dehumanizira sebe. Ker iz sebe naredi človeka brez obraza, brez identitete in brez – dostojanstva.
Seveda žrtve sodobne dehumanizacije niso samo nerojeni otroci, ampak tudi tisti, ki so bili nasilno iztrgani ne samo iz občestva živih, ampak tudi iz občestva oseb. Več kot 40 let po velikem intervjuju z Edvardom Kocbekom v tržaški reviji Zaliv vsake toliko časa na dan pride kakšno novo odkritje tega, kar skriva slovenska zemlja – govorimo seveda o povojnih moriščih, ki bi jim težko rekli »grobišča«. Čeprav si domišljamo, da smo zavest o dostojanstvu in posvečenosti mrtvih zgradili že od stare Grčije naprej (spomnimo se Antigone in njenega prizadevanja za pokop enega od bratov, ki se je pregrešil proti lastnemu rodu), je očitno pravica do dostojnega groba, žalovanja ter sočutja še vedno omejena. Če so žrtve komunistične revolucije spravljene z Bogom, pa morajo njihovi živeči svojci sedem desetletij po krvavih dogodkih še vedno poslušati in brati groteskne pripombe o »premetavanju in štetju kosti« pa vse do groženj, da je bilo leta 1945 še premalo pobitih in bo očitno potrebna še ena, precej hujša krvava lekcija. Kar je še en pokazatelj, kako je dostojanstvo človeka odvisno od večdesetletnega pranja možganov.
Seveda to ni edini primer iz novejše zgodovine. Marsikdo se bo morda spomnil na podobno medijsko režimsko obvladovanje množic v Srbiji konec osemdesetih let, ko je med Srbi veljalo za hud greh potočiti eno samo solzo za katerim od ubitih Albancev na Kosovu. Seveda je bil to zgolj podaljšek in modifikacija takrat že uveljavljenega vzorca inženiringa človeških duš (kar tudi dandanes dobro poznamo v Sloveniji). Je torej presenetljivo, da je na prostoru nekdanje skupne države v devetdesetih letih prišlo do tako grozljivih in masovnih zločinov? In navsezadnje, je presenetljivo, da tudi teritorij nekdanje Sovjetske zveze znova močno krvavi in da se ob umiranju nedolžnih ljudi srečujemo s hladno brezčutnostjo iz Kremlja, ki jo podpirajo (poleg večinske levičarske populacije) tudi nekateri posamezni desno usmerjeni posamezniki?
Lepo je sicer pretakati krokodilje solze in skakati od besa, ker je na televiziji, ki ni pod nadzorom vladajoče nomenklature, nek gledalec na neobičajno oster način povedal tisto, česar se dediči revolucije tako bojijo – da namreč revolucija žre svoje lastne otroke. Bumerang efekt je namreč tisti, ki se ga nosilci novodobne revolucionarne paradigme tako zelo bojijo: odmev njihovega vzklikanja »smrt janšizmu« je sedaj namreč priletel vanje izza vogala. Zaenkrat samo kot odmev. Zato verjamem, da je kazanje s prstom na direktorja Nova24tv bolj poskus, kako s preventivno vojno zapretiti vsem, ki bi se utegnili glasno upirati sedanjim oblastnikom, ter hkrati odvrniti pozornost od vseh ostalih močno zaudarjajočih golobjih »DrEK-ov«. Logiko preventivne vojne pa poznamo že iz obdobja 2020-2022, ko so razni nevladniki ob medijski asistenci vlado napadali zaradi tega, česar sploh ni storila, a jo je vseeno napadla, češ že zdaj je hudo, če pa si drznete storiti to, kar mi mislimo, da boste storili, bo še veliko huje!
A kot nas uči zgodovina: romunskega tirana Ceauşescuja so pred puške odvlekli tisti, ki so bili še dan prej njegovi bližnji sodelavci. Fizična odstranitev diktatorja pa še zdaleč ni rešila problemov. Je pa pokazala resničnost tistega znanega reka, na katerega so se sklicevali celo Jenullovi politkolesarji: ko krivica postane zakon, upor postane dolžnost. Osebno sicer močno dvomim, da bi si politični nasprotniki sedanje vlade lahko privoščili približno podobne divjaške izpade kot nasprotniki prejšnje vlade v zadnjih dveh letih. A ko bo šlo za obrambo dostojanstva, sem prepričan, da bodo v prvih vrstah verjetno stali prav tisti, ki so še pred nekaj meseci glasno navijali za s(S)vobodo in si domišljali, da lahko znova vzpostavijo socializem po meri ljudi. Težava pa bo, ker bo oblast v teh protestih videla samo še množice, ki jih bo treba najprej dehumanizirati…
Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija, urednik spletne strani Demokracija.si ter portalov Blagovest.si in Molitev.si.
