Piše: dr. Vinko Gorenak
Ko sem bil še otrok, sem opazoval vzdržnost in moč svojega očeta. Naša hiša je bila od ceste med Zrečami in Roglo oddaljena dobrih dvesto metrov. Klanec do nje pa je bil tak, da bi si »kolena grizel«. Moj oče je doma delal vse sam, od prizidka k hiši, širitve hiše do nadstrešnice in še česa. Material za vse to je seveda kupoval. Običajno je šlo za pesek in cement. Cementne vreče so bile takrat in so še danes 50-kilogramske. Še danes imam v spominu očeta, ki je 50-kilogramsko vrečo cementa vrgel na ramo in jo po zelo strmem klancu prinesel do naše hiše. Nič takega, boste rekli, naj pa dodam, da je moj oče, ko je bil najobilnejši, tehtal okoli 65 kilogramov. Toliko za realno oceno stanja. In zakaj to pišem? Narediti želim primerjavo z aktualnim predsednikom vlade Robertom Golobom, šefom »Golobnjaka«.
Že njegov vstop v politiko je napovedoval to, kar se dogaja danes. Politično stranko mu je podaril kar Jure Leben, Golob pa jo je preimenoval v »Gibanje Svoboda«. Za nepoučene in naivne kar privlačno ime, po znanih omejitvah gibanja ljudi v času covida-19.
Zakaj trdim, da je bilo današnje dogajanje v »Golobnjaku« mogoče predvideti. Star ljudski pregovor pravi, da je zgodovina učiteljica in da se moramo od nje učiti. Golob je bil leta 2022 seveda tako imenovani nov obraz, pred njim so to bili Zoran Janković, Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec, da omenim le tiste, ki so vlado skušali sestaviti (Zoran Janković), in tiste, ki so jo sestavili (Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec). Ne omenjam pa novih obrazov, kot sta Gregor Golobič in Gregor Virant, ki te možnosti nista imela.
Scenarij nastanka njihovih političnih strank je jasen. Z velikim pompom so s pomočjo malega moža iz Murgel in seveda večinsko levosučnih medijev napovedali rešitelja Slovenije. To je bil Zoran Janković, sledila mu je Alenka Bratušek, njej je sledil Miro Cerar, njemu pa Marjan Šarec. Robert Golob je torej že peti v vrsti novih obrazov. Nastanek njihovih strank smo že pojasnili, saj je bil pri vseh enak, tudi pri Robertu Golobu. Pri vseh je seveda sledilo oblikovanje vlade z velikim pompom in z velikimi pričakovanji. V državnem zboru pa so pri vseh večinsko sedeli tako imenovani politični nomadi. To so isti poslanci, ki so zamenjali že po pet ali več političnih strank. Jasno je, da je pri vseh prišlo do političnih sporov, izstopov iz strank, prestopov med strankami in še bi lahko naštevali. To je pač značilnost političnih nomadov. V vseh dosedanjih omenjenih vladah je prišlo do tako velikih sporov, da so ti pripeljali do predčasnih volitev. In šefu »Golobnjaka« se dogaja povsem enako. In tudi konec njegove vladavine bo enak kot pri štirih njegovih predhodnikih.
Dominika Švarc Pipan in Emilija Stojmenova Duh predstavljata le dve vreči cementa na ramenih šefa »Golobnjaka«. Iz dneva v dan do bridkega konca jih bo še več.
Te dni pa šef »Golobnjaka« počne nekaj, česar zdravorazumski človek, ki ima osnovna politična znanja, nikoli ne bi naredil. Seveda mislim na Dominiko Švarc Pipan, pravosodno ministrico, ki je koruptivno, za kar šest milijonov evrov preplačala propadajočo stavbo na Litijski 51 v Ljubljani za potrebe pravosodja, ki je niti sodniki nočejo. Problem je zaznala SD in se je ministrici odrekla, kar je normalno in pričakovano. Toda ministrica se je temu uprla in našla zaščito pri šefu »Golobnjaka«. Ta je za sedaj ni pripravljen razrešiti, SD pa grozi z izstopom iz koalicije. Ko boste tole brali, bo situacija lahko že povsem drugačna, a taka je usoda nas, piscev za tiskane medije. Dominika Švarc Pipan s tem trenutkom ni več vreča cementa na plečih Tanje Fajon in SD, ampak je to vrečo cementa na svoje rame prevzel kar šef »Golobnjaka«. Koliko časa jo bo nosil, ne vemo, a posledice so in bodo jasne. Na volitvah v evropski parlament utegne SD premagati Gibanje Svoboda, sploh če bodo uresničili napoved o izstopu iz koalicije.
Šef »Golobnjaka« pa ima za vratom še eno vrečo cementa, to je ministrica Emilija Stojmenova Duh, katere rabote zagovarja. Kot vemo, je ministrica za okoli šest milijonov evrov že sredi lanskega leta kupila 13.000 prenosnih računalnikov, za katere sedaj ne ve, kaj bi z njimi. Šef »Golobnjaka« jo skuša reševati s posebnim zakonom, s katerim nameravajo določiti, komu kak prenosni računalnik pripada. Razumi, kdor more: najprej kupiš prenosne računalnike, ne da bi vedel, komu so namenjeni, več mesecev za tem pa sprejmeš zakon in določiš, kdo jih bo dobil. Kje je tu zdrava pamet?
Toda Dominika Švarc Pipan in Emilija Stojmenova Duh predstavljata le dve vreči cementa na ramenih šefa »Golobnjaka«. Iz dneva v dan do bridkega konca jih bo še več. Se nadaljuje.
