Piše: dr. Matevž Tomšič
Sovražnost velikega dela politike, javnosti in civilne družbe do aktualne vlade ima konkretno finančno podlago. V ozadju je namreč velik strah, da bi se kriteriji za financiranje različnih nevladnih organizacij in njihovih projektov lahko spremenili, s čimer bi marsikdo od tistih, ki so tako rekoč »abonirani« na sredstva iz državnega proračuna, ostal brez njih.
Na ta način je mogoče razumeti cirkus, ki je nastal ob informaciji, da je na podlagi razpisa za sofinanciranje projektov za pomoč najbolj ranljivim skupinam prebivalcev zaradi epidemije COVID-19 del javnih sredstev prejel Zavod Iskreni. Formalno naj bi bilo sporno, da je bil med ustanovitelji tega zakona minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj. Levičarska opozicija je nemudoma vložila interpelacijo zoper ministra, češ da je šlo pri tem za klientelizem, čeprav minister ni več med ustanovitelji in tudi pri izbiri prejemnikov sredstev iz tega razpisa ni sodeloval. Dejstvo, da je bil minister nekoč eden od ustanoviteljev, nikakor ni zakonski razlog za to, da zavod ne bi smel prejemati državnih dotacij.
Vse to je spremljala javna diskreditacija »inkriminirane« civilnodružbene organizacije. Pri tem je šlo za železni repertoar etiket, ki se običajno lepijo tistim, ki ne pristajajo na levičarske ideologije ali ki jim celo javno nasprotujejo. Bila naj bi sovražna do žensk in istospolno usmerjenih, nasprotovala splavu in nasploh širila »neprimerne« ideje, čeprav v delovanju ljudi z Zavoda Iskreni ni mogoče zaznati nobene sovražnosti do kogarkoli. Dajejo terapevtsko in drugo pomoč številnim ljudem v stiski. Mnogi to počnejo brezplačno. So pa trdno zavezani konservativnim idejam, katolištvu, tradicionalnim vrednotam, klasični dvostarševski družini in to javno razglašajo. Ob tem nasprotujejo agendi LGBT, teoriji spola in drugim produktom kulturnega marksizma. Zato jih je treba po prepričanju »naprednjakarjev« utišati in izločiti. To, da takšni celo prejmejo javni denar, pa je zanje prav nepojmljivo.
Še posebej sprevrženo je, da v teh pogromih sodelujejo ljudje, kot je Marjan Šarec, glavni pobudnik interpelacije zoper ministra Cigler Kralja, ki se javno razglaša za katoličana. Očitno je bilo pri njem branje berila pri nedeljskih mašah bolj kot ne vaba za tradicionalno usmerjene volivce.
Znesek, ki ga je na omenjenem razpisu prejel Zavod Iskreni, je le kaplja v morje sredstev, ki so jih v vseh teh letih prejele različne levičarske organizacije. Takšne, ki so ideološko vsaj tako jasno opredeljene in njihove politične navezave vsaj tako evidentne, katerih konkretna korist za družbo pa je bistveno manj razvidna. A je kljub temu njihovo financiranje z denarjem davkoplačevalcev veljalo malone za nekaj samoumevnega. Podobno kot velja za samoumevno, da imajo status kulturnikov in vse s tem povezane beneficije ustvarjalci dvomljivih kvalitet, a zelo prepoznavne politično-ideološke provenience.
Javno financiranje civilne družbe je v Sloveniji zelo neuravnoteženo. Nevladne organizacije z levim ideološkim predznakom dobijo bistveno več proračunskih sredstev kot tiste z desnim ideološkim predznakom. Še več, slednje dominantni mediji pogosto prikazujejo kot nekaj problematičnega. Podobno kot v politiki imamo torej tudi na tem področju opraviti z dvojnimi merili. In sedanji napadi na Zavod Iskreni so izraz nestrpnosti do tistih, ki zagovarjajo katoliške in konservativne vrednote. Trideset let po osamosvojitvi je skrajni čas, da se tovrstna diskriminacija enkrat za vselej konča.
Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
