Piše: dr. Matevž Tomšič
Naša napredna inteligenca je spet na nogah. Spet je povzdignila svoj glas v protest. A tokrat za spremembo ne zoper svoje »razredne sovražnike« na desnici, ampak zoper človeka iz lastnega idejno-političnega tabora. Gre za ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Ta se jim je zameril, ko je javno podprl svojega prijatelja, srbskega predsednika Aleksandra Vučića, proti kateremu že nekaj časa protestira na tisoče študentov (in drugih državljanov Srbije). Povod za to je bila zrušitev nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu, ki je povzročila smrt petnajstih ljudi; kar za del srbske javnosti predstavlja simbol skorumpiranosti in zlorab vladajoče garniture (objekt je bil obnovljen pred kratkim, kar pomeni, da je šlo za kriminalno malomarnost, zelo verjetno z vednostjo oblastnikov). Skupina znanih osebnosti z leve scene je torej sprožila peticijo, v kateri izražajo ogorčenje nad županovim pismom podpore in mu odrekajo pravico, da nastopa v imenu občanov Ljubljane.
Na to bi kdo porekel, da so na levici vendarle zmožni kritične distance, da so sposobni javno nastopili zoper politične veljake iz lastnih vrst. A tako je videti samo na prvi pogled. Pri tem moralističnem distanciranju od ljubljanskega župana gre dejansko za veliko mero dvoličnosti.
Janković je postal tarča levičarskega revolta zaradi poteze, ki nima tako rekoč nobenega vpliva na delovanje mestne uprave in posledično na blaginjo prebivalcev Ljubljane (pa naj si o razmerah v Srbiji mislimo to ali ono). A obstaja cela vrsta izjemno problematičnih dejanj aktualnega župana, ki močno vplivajo na življenje v slovenski prestolnici, na katera se ti protestniki niso odzvali. Ti, ki se domnevno zavzemajo za transparentnost, niso nikoli dvignili svojega glasu zoper sporno poslovanje mestne občine (ob sumih korupcije, denimo pri graditvi kompleksa Stožice), mešanje javnih in županovih zasebnih interesov in nagrajevanje njegove klientele. Ti, ki so jih polna usta skrbi za okolje, niso nikoli dvignili svojega glasu zoper županov zloglasni kanal C0 (po domače drekovod), ki lahko z zastrupitvijo podtalnice povzroči okoljsko katastrofo ogromnih razsežnosti. Ti, ki se predstavljajo kot borci za pravice žensk, niso nikoli dvignili svojega glasu zoper županovo zlorabo položaja v zadevi farmacevtka (spolne usluge v zameno za zaposlitev). In ti, ki se imajo za borce za pravice manjšin, ki so vselej na strani žrtev, niso nikoli dvignili svojega glasu zoper županovo proticivilizacijsko odločitev, da na ljubljanskih Žalah ne dovoli pokopa romskih žrtev medvojnega komunističnega nasilja.
Ti, ki bi se radi sedaj distancirali od Jankovića, so mu »držali štango« vse od takrat, ko je stopil na politično prizorišče. Prepričani smo lahko, da je večina njih redno obkroževala številko pred njegovim imenom na vsakokratnih županskih volitvah in da jih je večina podprla njegovo Pozitivno Slovenijo, ko je bilo na parlamentarnih volitvah leta 2011 treba »ustaviti Janšo«.
Oni bi se sedaj poistovetili s srbskimi študenti, ki protestirajo. Vendar jim niso v ničemer podobni. Srbski študentje namreč nasprotujejo establišmentu, ki želi obvladovati vse pore družbe, medtem ko so naši predstavniki levičarske inteligence njegov integralni del. Oni imajo dostop do medijskih zvočnikov, oni imajo dostop do političnih odločevalcev. Ne samo da so vsa ta leta podpirali Jankovića, na oblast so pomagali tudi njegovemu varovancu Robertu Golobu. In pod taktirko teh dveh postaja Slovenija vedno bolj podobna Vučićevi Srbiji. Premier in njegova partnerka uvažata iz nje turbofolk kulturo in manire v slogu razvpitega resničnostnega šova Zadruga. Vladajoča slovenska »leva scena« pobira z Balkana tisto, kar je tam najslabšega. Ti, ki se sedaj grejo malodane nekakšne oporečnike, pa so pri tem udeleženi.
