Piše: dr. Matevž Tomšič
Vedno bolj jasno postaja, da so bile napovedi o tem, da bo t. i. depolitizacija, ki jo je prinesel novi zakon o Radioteleviziji Slovenija, omogočila pa škandalozna odločitev ustavnega sodišča, da umakne zadržanje zakona, ne da bi se opredelilo o njegovi morebitni protiustavnosti, prinesla ukinitev še tiste malo notranje pluralnosti, ki je pred tem obstajala na tej ustanovi, povsem pravilne. Ni šlo za paranojo desničarjev, kot so to razlagali vladni apologeti. Šlo je prognozo, ki je temeljila na razumevanju dejanskih namer tistih, ki so navzven razglašali, da bo novi zakon odstranil vpliv politike na javno radiotelevizijo. V resnici so želeli ustvariti razmere, v katerih bodo prek svojih eksponentov vzpostavili trajni nadzor nad njo. To bo v praksi privedlo do enoumja, kar zadeva vsebino oddaj in poročanje o dogajanju v politiki in družbi. Razvoj dogodkov dokazuje, da se je to dejansko že zgodilo.
Tako je nedavno prišla na dan šokantna novica, da je odgovorna urednica informativnega programa Polona Fijavž preprečila novinarju in voditelju Jožetu Možini, da opravi pogovor z organizatorko Pohodov za življenje Urško Cankar Soares, za katerega je bilo že dogovorjeno, da bo predvajan v nedeljski oddaji Intervju. Gre za sramoten in nedopusten napad tako na novinarsko svobodo kot na pravico državljanov do obveščenosti. Omenjenemu novinarju je bilo namreč preprečeno, da izbere sogovorca v skladu s svojo avtonomno presojo, gledalcem pa je bilo onemogočeno, da se seznanijo s pogledi določene skupine, ki sploh ne uživa majhne podpore med državljani.
Škandalozna je tudi sama utemeljitev, ki jo je podala odgovorna urednica. Nesojena gostja naj bi bila nesprejemljiva zato, ker domnevno zastopa stališča in vrednote, ki so v nasprotju s slovensko ustavo. Na podlagi česa je prišla do te ugotovitve? O tem, ali je nekaj v skladu z ustavo ali ne, lahko odloča samo ustavno sodišče. A tudi če neko stališče ni »na liniji« ustave, to ne sme biti razlog za cenzuro. Ustavo oziroma njene posamezne člene je namreč dopustno kritizirati. Če bi sledili tej absurdni logiki, nobena ustavna sprememba ne bi bila mogoča.
Priča smo tipičnim politkomisarskim maniram, ko se skušajo z zlorabo moči utišati drugi misleči. Ne gre za ustavo, ampak za ideologijo. Stališča Urške Cankar Soares so moteča zato, ker nasprotujejo radikalno levičarskemu miselnemu ustroju, ki prevladuje na nacionalki. O pogledih, ki ji izražajo Pohodi za življenje, imamo lahko svoje mnenje. Lahko se z njimi strinjamo, smo do njih zadržani ali pa jih v popolnosti zavračamo. Vendar so ti dogodki vselej potekali mirno in kultivirano. Tudi zahtev po prepovedi splava, ki jim jih očitajo nasprotniki, ni bilo mogoče slišati. A je bilo zato vedno mogoče zaslediti sovražna sporočila na »protishodih«, ki so jih organizirali levičarski aktivisti.
Sploh pa so očitki o nesprejemljivosti pogledov organizatorjev omenjenih pohodov absurdni v luči dejstva, da na nacionalki redno gostujejo levičarji, ki so bistveno bolj skrajni. Ne samo da gostujejo, na tej ustanovi tudi delujejo. Ti aktivisti, preoblečeni v novinarje, promovirajo poglede, ki izražajo podporo najrazličnejšim avtoritarcem in skrajnežem, od Putina in Madura do Hamasa in iranskih verskih voditeljev. Pri tem se njihova ideološka omejenost »oplaja« z agresivnostjo in s prostaštvom, kar je demonstrirala ena od teh »novinark«, ki je svojega kolega zaradi domnevno proizraelskega poročanja ozmerjala s »sočnimi« balkanskimi psovkami (ki se jih v dostojnem mediju ne spodobi navajati).
Enoumje, ki ga uvajajo tisti, ki jih je v imenu »depolitizacije« naplavilo na vodstvena mesta na javni radioteleviziji, je samo odraz splošnega stanja duha v času vladavine »svobode«. Utemeljeno je na ideološkem ekskluzivizmu in agresivnosti do vseh, ki so aktualnim oblastnikom na poti.
