2.1 C
Ljubljana
četrtek, 18 aprila, 2024

Denar drugih ljudi

Pred več meseci je kamera spremljala mladeniča, kako sta lahkotno skakljala na robu Trga republike. Eden je elegantno preskakoval majhno klop, drugi je ves čas krožil okoli drevesa. Od časa do časa sta se ustavila, dvignila zdaj levo, zdaj desno nogo, razširila roki, nato sta se spet posvetila preskakovanju klopi in kroženju okoli drevesa. Na koncu sta zadihana novinarki povedala, da je to del njune nove plesne predstave.

A kaj, ko se ne moreta povsem posvetiti umetniškemu ustvarjanju, saj morata hkrati razmišljati, kako bosta plačala položnice. Sklep poročevalke je bil povsem logičen: poglejte, to je posledica odnosa države do kulture; poglejte, kam pripelje neoliberalno razmišljanje o kulturi; poglejte, kako država uničuje ustvarjalnost mladih. Ob tako “tehtnih” argumentih je vsak pomislek, da mogoče vendarle nista tako dobra umetnika, kot si domišljata, in da bi očitno morala zamenjati dejavnost, da bi preživela, povsem odveč.

Letos je kultura dobila še enega sovražnika. To je zveza Nato. Tako je bilo razumeti Vinka Möderndorferja, predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada. Še več. Letošnjim Prešernovim nagrajencem je povedal, da država bolj ceni orožje kot kulturnike, kajti Slovenija je nastala na dediščini trgovine z orožjem. Pravzaprav je Möderndorfer v svojem govoru poniževal in zmerjal Slovence in Slovenijo kot že dolgo nihče pred njim. To je bilo tako, za povrh, da so se še nekateri umetniki zgražali. Toda rdeča nit je ostala ista: tradicionalno pljuvanje po državi, ki ima mačehovski odnos do kulture, čeprav je v proračunu za kulturo letos namenjenih 30 milijonov evrov več. Ampak ne dovolj. Nikoli ni dovolj. Tudi če bi se proračun ministrstva za kulturo povečal za 100 ali 200 milijonov evrov, bi še vedno zahtevali povečanje javne potrošnje; seveda največ zanje. Pri tem očitno sploh ne vedo (ali jih preprosto ne zanima), od kod in kako denar pride do njih.

Edino zdravilo proti nepravi kulturi je tržna ekonomija

V nečem pa imajo kulturniki vendarle prav – slovenska kultura je povsem na psu. Pa ne zato, ker naj bi ji država namenjala premalo denarja, kot trdijo kulturniki, ampak preprosto zato, ker se je kopica ljudi, samooklicanih umetnikov, z leti naučila, da dobi denar, ne da bi se vsaj malo potrudila, da ta denar upraviči in zadovolji potrebe uporabnikov kulture. Njihova dela, kakršnakoli so že, so večinoma sama sebi namen, nikomur ne pade na pamet, da bi se boril za bralca, gledalca ali kupca svojih del. Tudi zato, ker so neto davkoplačevalci prisiljeni, da plačujejo nekaj, kar jih ne zanima niti v nočnih morah.

Vinko Möderndorfer (Foto: STA)

In Möderndorfer to dobro ve. Njegov zadnji film Inferno, ki se gleda, kot bi bral program Meščeve Levice, je stal poldrugi milijon evrov, ogledala pa si ga je peščica gledalcev. Komu je bil sploh namenjen? Takih primerov je nešteto, zato kvaliteta slovenske kulture strmo pada na raven kroženja okoli drevesa ali dojenja živali. Edino zdravilo je tisto, od katerega se kulturnikom dvignejo lasje pokonci – tržna ekonomija.

Vavčerizacija kulture je ena od rešitev

Mogoče bo kdo menil, da kulture ne smeš prepustiti tržni logiki, kar je najbrž res. A po drugi strani, pomislite, kakšen smisel ima, da davkoplačevalci plačujemo nekaj, kar nikogar ne zanima, česar si nihče ne bo ogledal, česar nihče ne bo kupil. Z izjemo seveda “umetnika” in deset njegovih prijateljev, ki drug drugega podpirajo tako, da hodijo zdaj k enemu, zdaj k drugemu in si tako nabirajo gledalce, poslušalce.

Obstaja kompromis, ki bi ustrezal tako tistim, ki menijo, da se mora kultura brezpogojno financirati z javnim denarjem, kot privržencem tržne logike. Pravzaprav ni nič novega, rešitev sta ponudila že profesorja James Heilbrun in Charles M. Gray v knjigi Ekonomija umetnosti in kulture. Gre za vavčerizacijo, ki jo uporabljajo v nekaterih državah in se je do zdaj dobro odnesla. Poglejte, v Sloveniji iz državnega proračuna in lokalnih skupnosti za kulturo namenimo okoli 380 milijonov evrov (ali 190 evrov na prebivalca). Namesto da bi ta denar politika razdelila kulturnikom, bi vsak državljan Slovenije vsako leto dobil bon za 190 evrov, ki bi ga za kulturo potrošil po svoji izbiri. Te bone bi kulturniki, ki bi jih na ta način pridobili od državljanov, zamenjali za denar iz proračuna. S tem bi naredili dvoje. Prvič, financiranje kulture ne bi bilo odvisno od politike ter političnih zvez in poznanstev, in drugič, kvaliteta storitev s področja kulture bi se izboljšala, saj bi se morali kulturniki potegovati za gledalce, poslušalce ali odjemalce. Najboljši bi zaslužili več kot do zdaj, drugi bi morali poiskati drugačno delo, ker umetnost očitno ni zanje.

Jože Biščak/Nova24TV

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine