Piše: dr. Stane Granda
O obstoju demokratičnega primanjkljaja med Slovenci obstaja soglasje, ki presega delitev na leve in desne. Prav zato je vprašanje, ali ga vsi enako pojmujemo. V našem primeru pod to predpostavljamo spoštovanje demokracije in njeno mesto v sistemu državljanskih vrednot.
Spominjam se pogovorov v času slovenskega osamosvajanja, ko smo se spraševali, ali obstaja med Slovenci pravi odnos do demokracije kot najvišje državljanske vrednote. Razmeroma kmalu se je pokazalo, da obstaja precejšnje soglasje okoli osamosvojitve, malo oziroma premalo pa okoli demokracije. Kljub temu njej ni bila namenjena ustrezna pozornost, ampak je bila položena na oltar samostojne slovenske države.
Dejstvo, da smo Slovenci vse od 1929 živeli v diktaturi, je pustilo globoke sledove. Komunisti so to sijajno izrabili in začeli njen primanjkljaj polniti s pojmoma ljudske demokracije in nato s samoupravljanjem. V obeh primerih je šlo za tipično boljševistično izrabo velikih svobodoljubnih pojmov velike večine prebivalstva. Politično nasilje po vojni je skupaj s šolskim sistemom opravilo svoje in mnogi so začeli verjeti, da sta oba resnično to, za kar ju razglašajo. Prav zaradi tega imajo v našem gibanju za samostojno slovensko državo posebno zaslužno mesto naši politični in ekonomski emigranti in Slovenci, ki živijo zunaj Republike Slovenije. Slednji so zlasti s tržaško Drago in srečanji na Svetih Višarjah ponudili danes premalo cenjeno pomoč. Nekdanji oblastniki so to takoj razbrali. Zato so se še s posebno ihto vrgli na vračanje slovenskih političnih emigrantov. Očitali so jim odsotnost v časih, ko smo obnavljali po vojni razrušeno državo in gradili novo Slovenijo. Zelo premeteno za preproste. Saj so morali pobegniti, če so hoteli ostati živi. Posebej so mi ostali v spominu napadi na dr. Andreja Bajuka, pred katerim bi morali, če odmislimo bogastvo njegovega znanja, zaradi zaslug njegovega očeta za slovenske begunce na Koroškem vsi na kolena.
Ker nesreča nikoli ne pride sama, je tudi žrtvovanje demokracije potegnilo za seboj enako ali verjetneje dolgoročno še večjo nesrečo. Ob osamosvojitvi je bil podcenjen pomen osnovnega in srednjega šolstva. V skladu z marksistično miselnostjo, v kateri smo bili vzgajani, je potekala vojna za osvojitev kapitalskih pozicij prejšnjega režima, ob tem pa so nam spretno izmaknili šolstvo in na njem slonečo kulturo, na katerem je poleg represije slonela. Odtujeni mediji so logična posledica obojega. Vse bolj postaja jasno, kaj je ena največjih napak ali pomanjkljivosti slovenske osamosvojitve. Tu je tudi ključ za iskanje vzroka velikega volilnega poraza slovenske demokracije na zadnjih volitvah.
Jugoslavija je bila že ob rojstvu obsojena na svoj konec. Med II. svetovno vojno so ji komunisti s pomočjo Sovjetov in bolj Angležev kot Američanov z množičnimi usmrtitvami zlasti Srbov in Hrvatov proti njihovi volji podaljšali življenje. Tako kot v stari Jjugoslaviji jih je bilo največ za njo v Sloveniji. Postala je tipična komunistična tvorba in zlom njenega evropskega ideološkega okvira je njene narode pripeljal do tistega, kar bi se moralo zgoditi po I. svetovni vojni: lastnih nacionalnih držav. Prav zato je tragična in krvava zgodovina mednacionalnih odnosov potisnila demokracijo v drugi plan in nove države zato plačujejo visoko ceno. Kako sicer razumeti, da je na volitvah za predsednika države totalitarist Kučan premagal demokrata in vodilnega osamosvojitelja Pučnika? Seveda so komunisti, ki so se na svoj zlom in prevzem realne oblasti več let sistematično pripravljali, izrabili tudi druge napake demokratov, zlasti podcenjevanje socialnega vprašanja, kar ob hudi gospodarski krizi niti ni bilo težko.
Razčiščevanja preteklosti ne gre razumeti kot očitanja, ker je to značilno za zakonske, ne pa državljanske prepire. Gre predvsem zato, da se slovenska osamosvojitev s prevlado demokratičnih vrednot resnično osmisli. Ne bo ne lahko ne hitro dosegljivo. Predvsem je treba več pozornosti nameniti šolstvu. Ne finančno, ampak vsebinsko. Slovenci smo si kot narod in demokrati čedalje bolj odtujeni. Sedanja vlada, ki je po poročanju RTVS 100 dni obstoja proslavljala ob kaviarju in prepeličjih jajcih, manjkalo je le še »prepeličje mleko«, ter angažiranju še znanega novinarja kot dvornega norčka, vnaša kot temeljni princip vladanja cinizem. To ni le normalni in logični rezultat povezave oligarhije (Golob) z levico (Mesec), ampak tudi znak obupa. Ob normalnem stanju demokracije do česa takega kljub njeni nepopolnosti ne bi moglo ali smelo priti. Razkrilo se je, da ne gre več za njen primanjkljaj, ampak že kar akutno odsotnost.
Zadnji volilni izid je alarmanten. Blatenje in poniževanje volivcev ni ne kratkoročna ne dolgoročna rešitev. Edino iskanje zadnje mora biti resnični cilj politike. Zato je takoj treba pripravljati temeljito reformo šolstva, zlasti državljanske vzgoje, ki ji morajo biti podrejeni vsi predmeti v smislu vzgoje. Ne morejo je pripravljati ljudje, ki so jim vsebina politike šolni predsednice parlamenta, ampak taki kot oni, ki so izpeljali osamosvojitev. Ni potreben predmet kot tak, saj bi prej ali slej vzbudil odpor ali pa bi ga izigrali s teorijamo LGBT; gre za naravnanost šole kot vzgojne institucije, ne vsebino predmetov. Samostojna slovenska država je naš največji dosežek v zgodovini in zasluži tak praviloma nečloveški in nehvaležni napor.
