Piše: Davorin Kopše
Ta čas obeležujemo dan Evrope, ki je 9. maj. Praznik ni vezan na zmago nad nacizmom kot to nekateri mislijo, čeprav se ta dan šteje tudi kot uraden konec druge svetovne vojne. Ta je nesrečno vezan na vkorakanje Rdeče armade v Prago. Izkazalo se je, da je bila to nova okupacija, saj je Praga ostala okupirana do propada Sovjetske zveze 1991.
Rečemo lahko tudi, da je datum 9. maj, ki obeležuje dan Evrope še manj vezan na “osvoboditev” Ljubljane, kar prav tako nekateri mislijo. Na ta dan so sicer v Ljubljano vkorakale revolucionarne partizanske sile, vendar ni bilo nobenega odpora. Dva dni prej je namreč Nemčija podpisala brezpogojno kapitulacijo. V Sloveniji se uradno še vedno sprenevedamo, da je pompozen prihod v Ljubljano z rdečimi zvezdami na pokrivalih pomenilo osvoboditev. Resnica to odločno zanika in ovrže. V Ljubljani se je na ta dan začel lov na t.i. kontrarevolucionarne skupine in posameznike. Opevane okupacijske žice okrog Ljubljane še do 26. maja niso odstranili, da jim razredni sovražniki ne bi mogli pobegniti. Je to dan zmage naroda ali partije? Odgovor je partije, saj je Ljubljana enako kot Praga ostala okupirana do leta 1991.
Podobnost vkorakanja Rdeče armade v Prago in partizanov v Ljubljano ni naključna. Tako partizanska vojska kot Rdeča armada sta bili vojski režima, zato vkorakanja teh enot kamorkoli ne moremo šteti za osvoboditev. V sovjetskem socialističnem imperiju je šlo za utrjevanje in širitev boljševističnega režima na okupirane države, v Jugoslaviji pa za začasno zmago revolucionarnih sil, ki so vzpostavile enopartijski sistem. To je tudi razlog, da bolj ali manj ta dan v Sloveniji kot dan zmage praznujejo le še ostanki revolucionarnih elit in zaslepljenci. Kot dokaz in ponazoritev smo lahko gledali nedeljsko zasedbo Prešernovega trga, kjer so se nagnetli nosilci privilegijev komunistične ideologije, totalitarnih simbolov in slovenske sramote tik pred drugim predsedovanjem Svetu EU.
Schumanova deklaracija in dan Evrope
Robert Schuman je bil v mandatu od 1948 do 1952 zunanji minister Francije. Leta 1950 je imel v Parizu odmeven govor, v katerem je predlagal novo obliko sodelovanja znotraj Evrope. Predlog je bil namenjen zagotavljanju trajnega miru med narodi Evrope, ki so jo pred tem pretresale samouničujoče vojne. Prvotna zamisel je bila omejena na skupno upravljanje industrije premoga in jekla, kar predstavlja začetek povezovanja držav v Evropsko unijo, ki se je do danes razvila v sodobno povezavo držav. Žal je v tem času šlo tudi veliko stvari narobe, predvsem pa se nekateri mehanizmi niso dovolj razvili. Tu mislim predvsem na zunanjo politiko, varnostno in obveščevalno dejavnost, odnos do nezakonitih (tudi zakonitih) migracij in podobno. Vojaško je Evropa in njena varnost odločilno vezana na zvezo Nato, kar je morda dobro le, če bo ta severnoatlantska povezava tudi v prihodnje stabilna in močna.
Združevanje Evrope strnjeno skozi čas
Po Schumanovi deklaraciji je 01. 01. 1958, kot nadaljevanje uresničevanja ideje nastala Evropska gospodarska skupnost. Na začetku je bil poglavitni interes gospodarsko sodelovanje in povezanost evropskih gospodarskih sistemov, 7. 02. 1992 pa je bil med članicami podpisan nov sporazum, ki je začel veljati deset mesecev kasneje. V nizozemskem Maastrichtu so se sporazumeli, da iz dokumentov umaknejo besedo gospodarska. Z novo pogodbo je Evropa dobila mednarodno povezavo, ki ji danes rečemo Evropska skupnost oziroma Evropska unija (EU), kjer velja pravilo zagotavljanja prostega pretoka ljudi, dobrin, storitev in kapitala v obsegu notranjega trga.
EU šteje 27 članic, ki so povezane tudi na področju uveljavljanja zakonov, notranjih zadev in pravosodja, uresničujejo pa tudi skupne interese na področju sklepanja trgovinskih sporazumov, ribolova, kmetijstva in skladnega regionalnega razvoja. Ideja povezanosti in še večjega sodelovanja se je kasneje razširila še na schengenski sporazum, ki formalno odpravlja nadzor prehajanja nacionalnih meja znotraj EU. Leta 1999 se je sporazum razširil še na monetarno unijo, ki je začela delovati leta 2002. Za pristop k navedenim sporazumom je treba izpolnjevati dodatne pogoje – prilagoditve nacionalnih pravil, zato vse članice niso vključene v schengenski sistem. Te članice imajo do izpolnitve pogojev za vstop v monetarno unijo v uporabi nacionalne valute. Slovenija je izpolnila vse pogoje in je zato polnopravno vključena v EU tudi na področju navedenih izjem, ki zahtevajo izpolnjevanje posebnih zahtev znotraj članstva v EU. Zaradi dogodkov okrog migracij in zadnje leto zaradi koronavirusa je predvsem prost pretok ljudi okrnjen.
Žal se v EU vsi ne zavedajo, da se je Evropa začela združevati zaradi raznolikosti in trenj, ne zaradi enotnosti in enakih izhodišč. Posledično ni zavedanja, da moramo proti istim ciljem zaradi zgodovinskih razlik po različnih poteh. Ker je videti, da se birokrati v Bruslju tega vse manj zavedajo, prihaja do poglabljanja nasprotij znotraj povezave, to pa je nasprotno od ideje o povezani Evropi.
Izstop Velike Britanije
Najbolj jasno in morda tudi usodno je na to opozoril izstop Velike Britanije, ki se z mestoma avtoritativno birokratsko politiko ni več strinjala. Izstop je sicer uspel skoraj po naključju, pa vendar. Pobudniki razdruževanja namreč na začetku niti sami niso povsem verjeli v ta projekt. Način njegove izvedbe je še vedno nekoliko zavit v tančico skrivnosti. Pravijo, da so se poslužili nedovoljenih ali vsaj spornih metod množičnega vplivanja na odločevalce – volivce preko socialnih omrežij. Izid na referendumu je bil zelo tesen. Ker je Velika Britanija geografsko seveda ostala tam kjer je vedno bila, je in bo sodelovanje s preostalo Evropo ostalo neizogibno, pri sporazumih na različnih področjih pa se še vedno zapleta. Upajmo, da ni to uvod v nove napetosti na ozemlju starega kontinenta. Kak nov izstop bi bil morda usoden in bi pomenil začetek vračanja v nemirne čase in morda celo nove vojne. Težko je razumeti, da evropske narode na eni strani vežejo skupne vrednote, na drugi strani pa so ogrožajoči interesi, egoizem, sla po prevladi in (pre)pogosto celo neumne težnje po izigravanju določil Lizbonske pogodbe.
Slovenija dveh hitrosti
Slovenija z dobrima dvema milijonoma prebivalcev se kot enakopravna članica Evropske unije pospešeno pripravlja na začetek že drugega predsedovanja Svetu EU. Nekateri ji kot eni najmanjših članic očitajo preambicioznost in svetujejo vladajočim politikom previdnost pri načrtovanju in izvajanju programa predsedovanja. Ta samozavestno odgovarja: Smo enakopravna članica Evropske unije in prav je, da enakopravno nastopimo. Imamo ideje in znanje, zato bomo svojo nalogo izvedli z vso svojo energijo, ki je ne manjka.
Iz aktivnosti, ki jih izvaja slovenska politika in diplomacija pred predsedovanjem je razvidno, da bo Slovenija v šestih mesecih vodenja Evropske unije dala glavne poudarke na problematiko epidemije in izhodne strategije po njej na vseh področjih, migracije, splošno in kibernetsko varnost, digitalizacijo, solidarnost, socialno varnost, vključevanje Balkana v skupnost, odnosu do ostalega sveta, predvsem ZDA, Rusije in Kitajske. Nekatere aktivnosti bo izvajala kot samostojne projekte, druge pa bodo v sklopu nadaljevanja skupnih prizadevanj več mandatov držav.
Če spremljamo na eni strani ambiciozno in samozavestno politiko, pa lahko na drugi strani z žalostjo ugotovimo, da obstaja v Sloveniji še ena zgodba. To je zgodba spotikanja, poskusov škodovanja in nostalgije po preteklosti, ki smo jo zavrnili pred tridesetimi leti. Nostalgiki v levem delu opozicije poskušajo na vse načine preprečiti uspeh Slovenije med predsedovanjem in Slovenijo predstaviti kot problematično državo. Izvažajo laži o odnosu oblasti do človekovih pravic, odnosu do medijev in o pritiskih na neodvisne institucije. To je tisti del politike, ki ima podporo v peščici fanatikov, ki so se zbrali ob dnevu Evrope na Prešernovem trgu in pod totalitarnimi simboli razglašali pomen revolucije na slovenskem, ki naj bi državo osvobodila. Tem podpornikom totalitarizma na čast imamo po državi še vedno množico spomenikov revoluciji in kipov zločincev, ki so revolucijo vodili ter povzročili na tisoče žrtev. Žal bo to nekakšna temna senca predsedovanja Slovenije Svetu Evrope. Slovenija bo po dogajanju in izvoru odličnih pobud v samem središču sodobne Evrope, na svojem ozemlju pa zaradi neenotnosti politike in javnosti še vedno na javnih mestih neguje spomin na sramotno preteklost.
Trdno verjamem, da ne bo več dolgo tako! Slovenija se bo uveljavila na osnovi vrlin, programov in samozavesti. To med drugim nakazujejo priprave in kompetentno vstopanje v šestmesečno obdobje Slovenije na čelo EU.
Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan.
