Se spomnite parlamentarnih volitev 2014? Medtem ko je bil prvak SDS Janez Janša v zaporu zaradi sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, so malo pred volitvami »rdeči strici« ustanovili instant stranko, takrat se je imenovala še Stranka Mira Cerarja. Torej po človeku, ki je bil prej vedno le »del stroke« (na njen račun je tudi dobro služil), vendar je bil po sedaj že pokojni mami Zdenki Cerar »družinsko« povezan s sedaj že propadlo LDS.
Slavje v taboru SMC je bilo bučno. Morda niti sami niso verjeli, da lahko stranka, ki niti še ni imela vzpostavljene lokalne infrastrukture, zmaga na volitvah. A v državi, kjer so volitve nadzorovane, je tudi to mogoče. Potem ko je dolgo časa lokalno strukturo bodoče stranke postavljal Peter Jamnikar, so slednjega odslovili, botri pa so nato preko medijev stranko povzdignili v nebo. Vse je bilo videti, kot da je stranko za oblast izvolilo ljudstvo. Kot da bi se stara dobra Drnovškova LDS znova reinkarnirala.
Seveda so tedaj tudi v SDS naivno verjeli teoriji, da vlada ne bo trajala dolgo in da bo koalicija kmalu razpadla in bodo spet nove volitve. A ni bilo res – Cerarjev odstop zaradi drugega tira dejansko ni spremenil ničesar, praktično je vlada zdržala polna štiri leta. Odstop je bil potreben le zaradi priprave na umestitev novega vladarja – Marjana Šarca. Bilo je jasno, da je Cerar svojo premiersko vlogo odigral. Mafija je imela v rokavu novega, boljšega aduta.
Vseeno pa ni šlo brez sestave nove koalicije, v kateri ne bi bilo SMC. Jasno je, da je koalicija temeljila samo na eni zavezi: ne iti v kakršnokoli povezovanje s SDS. Zmaga slednje se je tako spremenila v »post festum« poraz. In seveda, spet je bilo vse videti »demokratično«, ker so tako bojda hoteli ljudje, ki so oddali svoj glas. In nobenih »stricev« ni bilo zraven, kajne?
Pol leta po ustoličenju vlade Marjana Šarca je postalo jasno, da je SMC čisto zares instant stranka, tako kot je instant stranka tudi LMŠ. Le da je SMC prišla v fazo za »odpad«, pač po pravilu »po uporabi zavrzi«. Botri iz ozadja so očitno presodili, da lahko svojega nekdanjega aduta žrtvujejo kot kolateralno škodo. Ker so se začele javnomnenjske točke iz koalicijskih strank prečrpavati k Šarcu (zaradi tega je LMŠ tudi prevzela vodstvo v anketah), je sedaj očitno pravi čas, saj je vmes propadel tudi projekt skupne liste LMŠ, SMC in SAB za evropske volitve. Vprašanje pa je, zakaj ravno SMC. Jasno je sicer, da je Cerar zadnje čase postal povsem odveč, vendar obstajajo tudi neki razlogi za to. Verjetno to ni samo Cerarjeva samovolja glede priznanja začasnega venezuelskega predsednika, s čimer je razjezil tako Milana Kučana kot Levico. Namreč, že pred tem se je začela obsežna policijska preiskava enega najbolj koruptivnih projektov Cerarjeve vlade – to je drugi tir. Natančneje, preiskava v povezavi z maketo drugega tira, ki je v tem primeru le vrh ledene gore.
Seveda se postavi vmesno vprašanje, zakaj se je policija spravila raziskovat škandal z maketo skoraj leto dni kasneje, če je bila korupcija na tem področju vidna že prej. Kaj se je namreč zgodilo marca 2018? Zaradi afere z maketo sta dve uslužbenki direkcije za ceste prejeli odpoved delovnega razmerja, vodilni so se sklicevali na domnevno napako pri vnašanju podatkov v računalnik, to pa je tudi vse. Maketa je bila kmalu pozabljena, vmes so se zgodile volitve, projekt gradnje drugega tira na relaciji Divača-Koper (če ga res lahko sploh imenujemo »drugi tir«) je stekel, nadzor nad infrastrukturo pa je v novi vladi namesto SMC (Peter Gašperšič) dobila SAB (Alenka Bratušek), ki je poleg SD že žrtvovala enega od ministrov (Marko Bandelli). Torej sta po tej logiki na vrsti še SMC in DeSUS – slednja je v zadnjem času nekako »odsotna«, Karl Erjavec, ki je znova pristal na obrambnem ministrstvu tako kot v začetku svoje ministrske kariere v prvi Janševi vladi, pa se očitno ne vznemirja kaj dosti zaradi odpovedi (pod pritiskom Levice) vladnega posla z oklepniki, ki so mu takrat pod blagovno znamko Patria povzročili nekaj sitnosti, a je takrat zaradi dejstva, da je še pravočasno pokazal iztegnjen sredinec Janezu Janši, »zvozil« brez posledic, medtem ko je bil Janša obsojen. SMC pa je svoj vpliv v Šarčevi vladi skušala dokazati tako, da je na funkcijo okoljskega ministra postavila Jureta Lebna, do tedaj državnega sekretarja na področju infrastrukture in prvega človeka projekta drugi tir, ki je imel za seboj že afero z magistrskim nazivom. Se je to izkazalo za usodno napako?
Da in ne. Kdorkoli gre v slovenski politiki v španovijo z botri tranzicijske levice, mora v zakup vzeti možnost, da je le številka, s katero operirajo isti botri. To pomeni, da se ga lahko vsak hip znebijo, če jim ne bo več uporaben. Jure Leben je bil v razvpitem projektu z drugim tirom dokaj uporaben, vendar ni odnesel brez prask – navsezadnje je akcija Vilija Kovačiča na sodišču sprožila efekt odstopa Cerarja kot predsednika vlade. Vendar to ni bila neka spontana reakcija, ampak dogovorjen scenarij, pri katerem je moral Cerar stopiti korak nazaj, da bi lahko njegova opcija naredila dva koraka naprej. Ali kot je pred dva tisoč leti v načrtovanju aretacije Jezusa iz Nazareta slikovito dejal tedanji veliki duhovnik Jožef Kajfa: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« (Jn 18,14) Ker je pri drugem tiru prišlo do »nepredvidenih zamud«, je sledila tudi kazen, ki se sedaj manifestira pri Juretu Lebnu kot glavnemu grešnemu kozlu, ki je očitno naslednji v vrsti ministrov, ki bodo utrjevali položaj Marjana Šarca kot »mesije«, za katerega je že ena od »šlogaric« v začetku leta 2018 brez omembe imena in priimka napovedala, da bo to človek, ki bo prinesel povsem nove, drugačne vzorce vladanja (kar se seveda ni uresničilo, saj se samo navidez dela »nova politika«, osnova ostaja vlada mafije iz ozadja, le da je vse skupaj bolj sofisticirano).
Kaj bo torej sledilo? SMC lahko privoli, da žrtvuje Jureta Lebna – ali pa ga Šarec žrtvuje kar sam. Vendar bo s tem Miro Cerar ipso facto politično mrtev in se lahko mirno poslovi od politike, morda sprejme kakšno evropsko službo daleč od Slovenije, saj mu niti kandidatura za evropskega poslanca ne bi več pomagala. Če namreč drži navedba Požareporta, da nekdanji evrokomisar dr. Janez Potočnik čaka na ponudbo LMŠ za kandidaturo, bo to pomenilo, da Šarec v pohodu na Bruselj ne bo potreboval koalicijskih zaveznikov. Obstoj SMC bo torej samo še formalnost do konca mandata te vlade, njeni člani pa se bodo po vsej verjetnosti porazgubili v LMŠ ali kakšni novi instant stranki. V vsakem primeru bo »smetano« od »stricev« pobiral Šarec – seveda, dokler bo koristen za svoje botre. In ne smemo pozabiti, da ima ob sebi tudi izkušenega obveščevalca, ki pozna marsikatero skrivnost pomladne opozicije – to je Damir Črnčec.
Miro Cerar, ki je do vstopa v aktivno politiko deloval kot nekakšen apostol etike in prava, je torej v političnem smislu že odtaval na smetišče zgodovine, kar je dejansko nakazalo že njegovo nazadovanje s premiersko na ministrsko funkcijo. Povedano drugače: postal je politični zombi, afera z maketo to samo potrjuje. V tej zgodbi je SMC grešni kozel, na katerega bodo naložili vso korupcijsko zlo, kozla pa nato poslali v puščavo, tako kot so to počeli že stari Izraelci, ko so se očiščevali grehov in krivde. Vse le za to, da bo Šarec še naprej ostal »čist«. Namreč, botri so zelo dobro predvideli, da bosta Cerar in Leben ob začetku policijske preiskave škandala z maketo skušala igrati na igro, češ kar raziščejo naj, midva imava čisto vest. Ob tem pa sta pozabila, da ne gre za klasično policijsko preiskavo, ampak za povsem politični projekt, v katerem bodo za potrebe Šarčeve navidezne »katarze« padale glave. Trenutna prioriteta botrov iz ozadja pa so predvsem volitve v evropski parlament, zato mora na liste strank tranzicijske levice postaviti močne pretendente, ki bodo v končni fazi prinesli razmerje 5:3 v korist tranzicijske levice, torej ravno obratno razmerje v primerjavi s sedanjim. To bi seveda pomenilo novo totalno ponižanje pomladne politične opcije – a po drugi strani bi slednja s tem dobila dokaz, da se proti mafiji na oblasti ni mogoče več boriti s sredstvi demokratične procedure. Zato bo morda takšen scenarij po eni strani za slovensko pomlad (ki se dejansko še ni zgodila) tudi koristen.
