Piše: Vančo K. Tegov
Bila je nedelja, nedelja, za katero so ljudje govorili, želeli in pričakovali, da bo resnični praznik – praznik demokracije, praznik odločitve in odločnosti, da bo tokrat drugače, tako drugače, da ne more in ne sme biti več kot doslej.
Dan je bil rahlo turoben, a je na trenutke kazal sonce skozi oblake dosedanjosti – sonce, ki bi jih moralo razgnati, raztrgati, odgnati. Pa je bilo to sonce samo rumeno, sonce, ki ni moglo ogreti, stopiti in odgnati »kompaktnosti« turobnosti, ki se je preveč ustalila in zatemnila naš vsakdan. Tisti, ki je to drugačnost vedno nekje nosil – v želodcu ali v tistem delu zatilja, ki je zadolžen za občutljive zadeve –, je dopustil, da se je mimo njega naselil črv dvoma. Črv, ki preprečuje normalno reakcijo, normalno razumevanje, dojemanje, življenje.
Pa ni šlo, kot se je začelo
Zgodil se je »zasuk«. Ko so končno ponderji bili nastavljeni na pravilen tečaj (dotok glasov, štetje, jasnejša slika), je nekomu kliknilo v glavi: hop, to pa ne gre prav. Pojavili so se »trouble makerji«, slika se je zmrznila (pri stanju 50 tisoč glasov za modro-rumeno kombinacijo) in takoj so pritekli dežurni AOP mutibariči. Najprej reset, potem zagon, spet reset, ponovni zagon – in začel je delovati volilno preštevalni slon (kot tisti v trgovini s porcelanom). Z ritjo je podrl in razbil vse, kar je bilo prej doseženo s pametjo in zbranostjo.
Po navadi, ko se kaj takega zgodi na tekmi, se igra ustavi, glavni sodnik (DVK) pogleda proti VAR kameri in se posvetuje o morebitnem pregledu očitnega prekrška. Tokrat (v prenesenem pomenu) ni bilo niti pogleda proti VAR-u. Niti trzljaja ni bilo. Sistem rastoče »snežene kepe« se ni več ustavil vse do cilja. Prvi »bale« slame se je dotaknil tisti, ki je s pomočjo DVK »slona« razbil ves volilni porcelan.
Slon, ki je bil »omamljen« od želje po podiranju volilnega »porcelana«
Spodbujen in brez reakcije nasprotnikov se je začelo »prehitevanje« s komolci v rebrih – ne glede na to, kdo je bil spredaj. Pomembna je bila samo črta pred njimi, črta, ki jim bo povrnil vero in upanje v nadaljnjo slavo, pridobljeno s goljufanjem in nepoštenostjo. In slavili so. Slavili izgubo 12 sedežev. Pozicije, ki so bile prej prigoljufane, so bile odplaknjene kot po kratki in silni nevihti. Priti na cilj z napako, nepošteno igro, s krajo – to ni zmaga. To je anatema, damoklejev meč, ki jim bo visel nad glavo. Veliko bolj nevaren kot vse drugo – posebej če začnejo vladati, ne da bi se prej oprali madeža. Madeža, ki se mu reče čista vest. Veliko število omadeževanih potrebuje močno pralno sredstvo, detergent, ki potegne ven vse rdeče »pršice«, ki so že predolgo zažrte v zavest o prisotnosti slona, ki bo še kdaj podiral ves moralni in siceršnji »porcelan«. Ta porcelan je obsojen na lom, in po njihovem ne more in ne »sme« ostati predolgo cel.
Prepotentni »morebitni« novi igralci
Včerajšnji dan nam je pokazal še eno dodatno »prvino« volilnega vrtiljaka – nove igralce na sceni, ki so presegli volilni prag. Poleg že znanega vstopa (po dolgih letih bivanja in rejenja kukavičjega jajca) stranke Anžeta Logarja, ki je s svojim visoko pričakovanim rezultatom – primerno času, znanju in kadrovskemu bazenu – spodobno in brez pretiranih poškodb pristal na primerna tla (zavedajoč se, da ni bilo fizičnih poškodb, le rahla zaušnica čezmerni samozavesti).So pa tudi novi »igralci«, ki ob že znanih rezultatih in madežu nepoštenosti, nepravičnosti, nepravilnosti kažejo vznesenost, celo plavanje na oblakih (ki nimajo neke gostote). Oblakih brez realne vsebine, le v obliki, ki se sklada z nosilcem te skupine – Zoranom Stevanovićem in njegovo željo po dominantnejši vlogi (predvsem zaradi fizičnih proporcev) na področjih in resorjih, ki mu dišijo. Igralec, ki vstopa prvič na sceno kot morebitni sestavni del odločevalcev, izraža močno, potencirano željo po treh državotvornih ministrstvih: zunanjem, notranjem in finančnem. Če smo malo zlobni – po mojem vedenju njegov realni kadrovski bazen sega največ do okolja in prostora, vedoč, da je eden od njegovih izvoljenih kandidatov soboslikarskega profila z res dolgoletnimi izkušnjami. Takšna je včasih tudi posledica demokracije, če jo dobesedno razumeš kot vladavino »demosa«, ljudstva. Šalo na stran – hkrati komično in žalostno.
Klofuta demokraciji, slavljenje ustvarjalcem kaosa in goljufanja, obdobje nestabilnosti
To, kar smo doživeli včeraj in o čemer se pogovarjamo danes, je pokazalo simptomatično stanje, zaradi katerega smo hudo zaskrbljeni. Kot da bi bila poštenost, domoljubje, skrb za blaginjo državljanov, za varnost, za spoštljivost in dostojanstveno življenje – ne glede na obdobje življenja – nekaj slabega za družbo kot celoto. Del, ki se nanaša na samo izvedbo volitev in vse posege v proces na različnih ravneh, nam kaže ogledalo s slabo podobo. V političnem smislu pa kaže na obdobje politične nestabilnosti. Obžalovanja vredno je, da se bomo za nekaj časa spogledovali – ne po lastni volji, temveč zaradi vase zagledanosti dela (predvsem levega) politike, ki je spodbujena z nekimi silami in silnicami izven institucionalne politike – silami, ki spominjajo na ureditve zunaj naših meja ali, kot nekateri rečejo, na mafijski način vladanja.
Pred nami je zelo velika verjetnost spiralnih volitev, nestabilnosti, obdobja kratkotrajnih vlad, političnih saltov ali tako imenovanega bolgarskega sindroma – od leta 2021 so tam že skoraj 10 volitev in toliko vlad, političnih ali tehničnih. Če bi za trenutek kazalo drugače, bi bili vsi tega veseli – tudi avtor sam. Obeti, ki izhajajo iz trenutnega stanja in že nastavljenih ozadij, pa kažejo na institucionalen nered na škodo vseh državljank in državljanov. Žal.
