Piše: Gašper Blažič
Izobešanje državne zastave na državni praznik sicer ni zakonska obveza, je pa stvar bontona. Zdi pa se, da ta navada v naši državi ni ravno zakoreninjena. Tudi na največji državni praznik, to je dan državnosti, le tu in tam vidimo kakšno zastavo. Večina se bo verjetno izgovorila, češ saj bi jo izobesili, a kaj, ko zastave sploh nimamo. Da, res je, da precej let po osamosvojitvi zastave ni bilo mogoče kar tako kupiti v prosti prodaji. K sreči pa so se razmere izboljšale, tudi po zaslugi dosedanjih desnosredinskih vlad (no, saj jih ni bilo veliko).
Ne bom trdil, da je slovenska zastava idealna. Novo zastavo in grb smo dobili tako rekoč tik pred zdajci, dan pred osamosvojitvijo, ko se je že zelo mudilo, saj je kazalo, da bomo veliki praznik dočakali s starimi simboli. Napori pri iskanju novih državnih simbolov so trajali dolge mesece, potem ko je spodletela namera, da bi še v letu 1990 (po zgledu Hrvaške) sprejeli novo ustavo. Ob vseh polemikah glede državnih simbolov sploh ni manjkalo glasov tistih, ki so menili, češ zakaj spreminjati nekaj, kar nam je že pod vladavino Beograda simboliziralo državnost – ker da je slovenska država tako ali tako utemeljena na OF in NOB. No, presneto čudno bi izgledalo, če bi tudi ob razglasitvi nove države obdržali rdečo zvezdo, medtem ko bi nas obstreljevala armada, ki je uporabljala povsem isti simbol. Zastava in grb, ki smo ju dobili tik pred osamosvojitvijo (in še na dan same razglasitve je zadrego z napačno sešito zastavo, ki naj bi jo izobesili, rešil smučar Boris Strel, ki je prinesel pravilno sešito »rezervo«), sta torej rezultat nekega kompromisa, ki ga je bilo treba sprejeti na hitro. Heraldiki sicer še danes zmajujejo z glavo, a do sedaj se ni našel junak, ki bi si upal predlagati popravke ali spremembe državnih simbolov.
To seveda ne pomeni, da so prav vsi to zastavo sprejeli za svojo. Mnogim je ljubša zastava z rdečo zvezdo, pa naj bo slovenska ali jugoslovanska. Na shodih novodobnih revolucionarjev slovenskih zastav skoraj ni opaziti. Morda je to tudi rezultat mnenje Levice, da je bila osamosvojitev Slovenije zgolj projekt kapitalizma in sesutja socializma. Glede na razočaranja zadnjih trideset let ni čudno, da takšnim bizarnim domislicam mnogi ljudje celo ploskajo. Zato pa predstavniki iste politike najraje obeležujejo praznike, kot je današnji. Govorimo namreč o dnevu upora proti okupatorju, ki smo ga podedovali še iz časa SFRJ, le da se je takrat imenoval drugače.
Upor proti okupatorju je sam po sebi častno dejanje. Naziv praznika mi je po svoje všeč, saj že vnaprej izključuje vsakršne prevratniške pod-pomene tega praznika – lahko bi z njim označili tudi dejanje ob napadu JLA leta 1991, čeprav zadnja leta poslušamo, da JLA nikakor ni bil okupator, češ bila je naša legitimna vojska, ki je bila ves čas na našem ozemlju. No, glede nevtralnosti upora so se novodobni prevratniki hitro znašli: sedaj oznanjajo upor proti »notranjemu okupatorju« – tako imenujejo vlado, ki jo imamo sedaj. Lepa reč, na takšen način nihče ni imenoval vseh dosedanjih levičarskih vlad, ki so se res obnašale okupatorsko. A v času teh vlad so prevratniki molčali, saj ob svojih privilegijih niso imeli dejansko nobenega razloga, da bi dvigovali glave.
In ko se danes oziram po soseski, kjer prebivam, opažam, da na ta dan visi več državnih zastav kot na dan državnosti. Pri nas doma je zastava vsaj zadnje leto izobešena ves čas. Vendar smo jo včeraj zvečer sneli in za dva dni pospravili. Ta simbolična gesta je dejansko tihi protest proti zlorabi današnjega dne ter upora proti okupatorju nasploh. 27. aprila 1941 se namreč ni zgodilo nič takega, kar bi lahko šteli kot dejanje odpora proti okupatorju. Dan pred tem so se sicer v Vidmarjevi vili sestali nekateri vidni člani Društva prijateljev Sovjetske zveze (med njimi tudi Boris Kidrič), ki so lahko razglasili kvečjemu upor proti nasprotnikom alianse med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Glavno dejanje se je zgodilo šele dobra dva tedna kasneje, ko se je na Mali gori pri Ribnici trojica tigrovcev spopadla z Italijani. Seveda je bil njen namen izdan in spopad se je za trojico končal precej tragično. Uradna različica zgodovine pravi, da je tigrovce italijanskim okupatorjem izdal slovenski orožnik in da so bili slovenski orožniki nasploh ves čas vojne okupatorjevi sodelavci. Nič pa o tem, da je bil ta orožnik v resnici lokalni komunistični revolucionar Filip Tekavec. In to je tista grenka resnica, o kateri se še danes ne sme nič vedeti.
Slovensko zastavo bom ponovno vrnil na staro mesto 28. aprila zjutraj. Prej ne. Pa čeprav se zavedam, da je bil projekt slovenske osamosvojitve pogojen prav s tem, da se ohrani kontinuiteta s prejšnjim sistemom, čeprav si dandanes zatiskamo oči pred tem in imamo pred očmi ideal, da je bil to prelom s komunizmom in Jugoslavijo. Da, za večji del Demosa morda že, a vrh preoblečene ZKS je o tem razmišljal drugače in še naprej ohranil vpliv. A to je že zgodba, ki presega to kolumno.
Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija, dnevni urednik na spletni strani demokracija.si ter v. d. urednika portala blagovest.si.
