Piše: Gašper Blažič
Prejšnjo sredo sem se udeležil pogovornega večera Združenja VSO v Laškem, kjer so kot gostje nastopili zdravnica Tina Bregant, publicist Igor Omerza in nekdanji poslanec Pavel Rupar (z njim je avtor vrstic, ki jih ravnokar berete, naredil tudi intervju, ki ga lahko preberete v novi številki Demokracije).
Slednji je med drugim omenil svoje osebne boje pred prvim shodom upokojencev 1. februarja letos. Molil je, da bi prišlo kakih petsto ljudi, saj si glede na klavrne izkušnje s shodi proti levičarskim vladam v preteklosti več nihče ni upal pričakovati. Prišlo pa jih je 27 tisoč! Dan po tem pogovornem večeru je bil v Ljubljani velik protestni shod gasilcev. Prav zanimivo je bilo opazovati sprevod poklicnih gasilcev iz njihove postojanke za Bežigradom proti središču prestolnice – v marsičem so spominjali na delavce iz Litostroja leta 1987, ki so prav tako v delavskih oblačilih prišli pred parlamentarno zgradbo in nato še v Cankarjev dom. Napoveduje se tudi protestni shod zaradi uničevanja javnega zdravstva v Ljubljani in zaradi avtoritarne drže ljubljanskega župana ter njegovih zaveznikov, prvega marca pa bo znova shod upokojencev.
Civilna družba se torej prebuja in tako je tudi prav. V tem smislu je bilo leto 2022 porazno in ga bo najbolje pozabiti, a učiti se moramo na napakah. Doslej smo namreč odgovornost za ustavljanje podivjane vladajoče elite prelagali zgolj na opozicijske stranke, kar je zgrešeno. Stranke so namreč vezane na proceduralna pravila in so zaradi tega zelo omejene v svojem delovanju, vsako prestopanje postopkovnega rubikona bi namreč pomenilo izražanje nedemokratične drže, kar bi v končni fazi pomenilo precej slabo popotnico za volitve. Civilna družba pa teh omejitev nima, še posebej njen najbolj spontani del, kjer se v resnici dogaja prava, izhodiščna politika. In to smo v zadnjih letih pogrešali, saj so ulice okupirali starim režimskim strukturam naklonjeni politkolesarji in proticepilci – in bodimo iskreni, prav slednji so verjetno tudi s pomočjo finančnih injekcij iz Rusije (kar je bilo verjetno tudi maščevanje za angažiranje Janševe vlade v prid napadeni Ukrajini) najbolj notranje oslabili pomladni tabor, tako da Robert Golob na volitvah ni imel težkega dela.
In res je bil že skrajni čas, da se je nasproti divjakom na oblasti oblikovala državljanska pobuda ljudi, ki si takšne »svobode«, kot jo je prinesel Golob, niso želeli in si je niso predstavljali. Težišče odpora se tako seli v civilno družbo, kar je tudi prav. Da se stare režimske strukture s svojim nasledstvom ter medijskimi izpostavami bojijo kot hudič križa, dokazuje dejstvo, da tako rekoč vsak protestni shod proti sedanji vladi takoj povežejo z Janezom Janšo. Takšnim izgovorom je javnost lahko verjela prve mesece Golobove vlade, sedaj pa se nanje požvižga. Slovenija, vstan’!*
*”Slovenija, vstan'” je naslov knjige, ki jo je avtor teh vrstic izdal leta 2019 in dejansko spodbuja k civilnemu uporu. Več o njej TUKAJ.
