Piše: Keith Miles
V Združenem kraljestvu obstaja koncept »lojalne opozicije«. Ta izraz se uporablja tudi v Kanadi in na Novi Zelandiji, redkeje pa v Avstraliji. Podoben koncept imajo tudi v ZDA.
Ključni element predstavniške demokracije je to, da poraženci sprejmejo volilni izid, pa tudi zvestoba državi. Poleg tega mora v sistemu, ki temelji na volilnih enotah, izvoljeni predstavnik zastopati vse državljane, tudi če niso glasovali za zmagovalca volitev.
Lojalna in civilizirana opozicija je nepogrešljivi del demokratičnega sistema. Opozicija v tem kontekstu ni sovražnik, ki želi uničiti vlado – ki je legitimna –, ampak s svojo prakso nasprotnih predlogov preverja delovanje vlade in predstavlja alternativne politične rešitve.
Avtoritarni režim se ne ukvarja le s tem, da bi pridobil več glasov kot njegovi politični nasprotniki, pač pa tudi s tem, da bi svoje nasprotnike oblatil in osmešil. Obstajajo različni odtenki avtoritarizma in najslabši primeri so očitni. Talibani so drastičen primer, vendar pa lahko v sedanjih vojnih razmerah podobno vidimo tudi Putina. V režimih, ki bi jih lahko imenovali »manj totalitarni«, redno napadajo sodnike, ki vztrajajo pri ustreznih preiskavah, in novinarje, ki zadeve raziskujejo. Po drugi strani obstajajo ljudje, ki se z oblastjo oziroma določenimi politiki strinjajo in z njimi tudi sodelujejo. To lahko Putinu in podobnim koristi, vendar pa ne izboljšuje ali vsaj ohranja demokratičnih norm. V številnih državah lahko vidimo, da so sodniki in mediji preveč povezani z eno ali drugo politično stranjo. To je že samo po sebi napačno, hkrati pa spodkopava koncept civiliziranega ali lojalnega nasprotovanja in lahko privede do samopašne elite – in povsod po svetu vidimo, da ljudje temu nasprotujejo. In ko iz njih izidejo novi politiki, se elita odzove tako, da le-te označi za populiste, pri čemer jasno nakazuje, da je to nekaj negativnega. Toda populisti se pojavijo le takrat, ko zaskrbljenost dela volilne javnosti ni opažena oziroma priznana. Seveda ne pomaga, če za ministre ali celo predsednika vlade imenujejo ljudi, ki niso bili izvoljeni, kot se je to zgodilo v Italiji. Zato sploh ni presenetljivo, da v Italiji nastajajo populistične stranke!
Prednost britanskega sistema in sistemov nekaterih drugih držav, v katerih poslanec predstavlja določeno geografsko območje, je v tem, da mora izvoljeni poslanec zastopati vse ljudi v svojem okrožju – tudi če niso vsi glasovali zanj. To je na neki način nadaljevanje tega, kako se gleda na opozicijo. Izvoljeni poslanec določenega območja na ljudi, ki niso glasovali zanj, ne gleda kot na sovražnike, temveč jih vidi kot del demokratične strukture. In ta poslanec lahko ugotovi, da mora biti v opoziciji s svojo politično stranko, pri čemer pa ne gre za nelojalnost, temveč za lojalno nasprotovanje določeni politiki.
Žal v mnogih proporcionalnih volilnih sistemih ni tako, saj pri glasovanju za strankarsko listo ni neposrednega stika z volivcem. Države, kot je Nemčija, so ta problem poskušale rešiti z dvojnim sistemom list in volilnih okrožij.
Normalna zrela demokracija je na neki način bitka oziroma razprava o idejah – in ne o določenih ljudeh oziroma lojalnosti. Kot je opozoril filozof Karl Popper: demokracija je edini sistem, v katerem je nepriljubljene voditelje mogoče odstraniti brez nasilja in prelivanja krvi.
Na koncu: če obstaja koncept lojalne opozicije, iz tega sledi, da glavni cilj vladajoče stranke ne bi smel biti ta, da lojalno opozicijo uniči. Seveda je normalno, da vladajoči opozarjajo na pomanjkljivosti opozicije, vendar ne do te mere, da bi jo demonizirali. Konec koncev bo vladajoča stranka nekoč morda postala opozicija.
Keith Miles je akademik, upokojeni finančnik in publicist. Je častni predsednik Društva slovensko-britanskega prijateljstva. Diplomiral je iz financ, magistriral iz filozofije (MA) ter je več kot 40 let deloval kot finančnik in revizor tako v javnem kot zasebnem sektorju, predvsem v Veliki Britaniji.
