Piše: Peter Jančič, novinar in urednik (Spletni časopis)
Kljub upadu gledanosti TVS, potem ko so vladne stranke tam izvedle največjo čistko v zgodovini, nam je vlada prejšnji teden za desetino povišala prispevek, ki ga moramo plačevati, da bo imel državni RTVS nepošteno prednost pred drugimi mediji na trgu. Če bi šlo za trgovine, smo v položaju, ko vlada Mercatorju, češ da je ta nacionalni interes, daje denar za izplačilo plač vsem zaposlenim in še malo zraven, ljudje v državi pa kljub temu pretežno kupujejo pri Hoferju, Sparu, Lidlu in Leclercu. Velik in pomemben Mercator, ki so ga v času Alenke Bratušek poceni prodali propadajočemu hrvaškemu tajkunu, za katerim je bil denar ruskih bank, sicer ni najboljši primer.
Vpliv oblasti, ki ob RTVS naliva denar še številnim medijem, kritične pa poskuša uničiti, pa je pokazalo tudi onemogočanje obveščanja javnosti o trditvah Miloša Milovića ob odhodu v zapor o Aleksandru Čeferinu. Onemogočanje se ni zgodilo na RTVS ali na državni STA. Tam je vladni nadzor tako jasen, da jim še na misel ni prišlo, da bi s premierjevim svetovalcem Milovićem opravili pogovor, kaj se mu je zgodilo, da mora v keho. In jim ni bilo treba uporabiti trditev, s katerim so Čeferinovi prek Martina Odlazka v Večeru najbrž preprečili objavo članka Damijane Žišt in Mateja Grošlja, prejšnji teden pa še lastniki Planet TV iz Madžarske Uro moči Bojanu Požarju. Trditev je takšna: »Kar govori Miloš Milović, so neresnice navadnega kriminalca, ki se šefu mogočne Uefe Aleksandru Čeferinu maščuje, ker ga vladajoči niso zaščitili pred zaporom. V takšnem maščevanju ne smemo sodelovati.«
Preprečevali so, da bi ljudje brali in gledali, kako Milović trdi, kar je že na sodišču, da je Nada Drobne Popovič denar iz državnih železnic nakazovala za plačilo uslug Aleksandru Čeferinu, pri katerem je bil v tistem času Milović zaposlen, in ne za zasebne koristi Milovića in skupine povezanih oseb. Sodišče je presodilo drugače, in sicer, da je kriv Milović in ne Čeferin. Čeferinu niso sodili. Je pa Milović po zaposlitvi pri Čeferinih delal za Roberta Goloba, in to v času, ko je ta vodil državni GEN-I, in tudi, ko Golob vodi vlado. Ni torej kdorkoli. Ni le navaden kriminalec. Razen če je normalno, da so kriminalci svetovalci za osebno varnost premierjev. Doslej ni bilo.
Zanimivo je, da za neresnične trditve Čeferin ne toži Milovića. Namesto tega je, kjer je lahko, uporabil vpliv, ki ga ima kot šef mednarodne nogometne organizacije in del mogočne odvetniške družine, da bi preprečil objavo člankov z vsebino, ki mu ni všeč. In opazili smo lahko, da ne držijo povsem medijske zgodbe, kako Planet TV sodi povsem na desno. Ko gre za neprijetne težave za vladajoče stranke zaradi Milovića, nekoč zaposlenega pri Čeferinih, pozneje pa pri Golobu, imajo moč odločanja strici z leve.
Milović je že v sodnem postopku trdil, da so Nada Drobne Popovič, Aleksander Čeferin in drugi ponarejali poslovno dokumentacijo, kar je kaznivo dejanje. Največji mediji iz sodnega postopka pa o tem sploh niso poročali. Ne državna RTVS ne državna STA, pa tudi komercialni mediji ne. To veliko pove o nadzoru, svobodi in širini medijev. Kot urednik sem zgodbo o sojenju Miloviću z vsemi dimenzijami objavil na Siol.net aprila 2022. Tudi s trditvijo na sodišču, za koga naj bi bil denar.
Aleksander Čeferin je bil pred prejšnjimi volitvami mogoč novi obraz Milana Kučana za vladanje državi in to ostaja, povrh je iz ugledne in vplivne odvetniške družine, njegov brat Rok je eden od devetih ustavnih sodnikov. Takšnim se ni dobro zameriti, kar je bil verjetno še dodaten razlog, da so lastniki medijev gladko utišali Damijano Žišt, Mateja Grošlja in Bojana Požarja.
Čisto jih sicer niso. Razvedelo se je, da Milovićevih trditev ne smejo objaviti. Predvsem Požar je zadnje dni tudi zelo glasno protestiral, da se mu je zgodila cenzura. Na Večeru tako glasnih protestov ni bilo. Tam so v denarnih težavah že brez tega, in če moraš odpuščati, si težko zelo pogumen, neodvisen in glasen. Posledica je namreč, da si potem hitro brez službe in možnosti na medijskem trgu, ki je povrh pretežno državen.
Požar je izjema in v drugačnem položaju. Za predstavljanje Milovićeve plati pa je imel tudi dober razlog. Ta ni le v tem, da novinarji moramo predstaviti vse plati, tudi obsojenčevo obrambo. Milović tudi ni le navaden kriminalec. Zanj je premier Robert Golob osebno v parlamentu dejal, da mu zaupa. Zaupa bolj kot šefu policije in notranji ministrici. Da je čudno, da morajo poslušati osebo, ki jo sicer preganjajo, so takrat opozarjali z vrha policije, ko jim je Golob Milovića pripeljal, da jim razložil, kako bodo morali poslej organizirati varovanje šefa vlade. Tudi zaradi te nenavadnosti sta odstopila notranja ministrica Tatjana Bobnar in šef policije Boštjan Lindav. Milović pa ni bil le svetovalec Goloba. Pomagal je tudi stranki Gibanje Svoboda, pa tedanjemu 24 ur varovanemu ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu. Že prej pa vrsti energetskih podjetij, tudi GEN-I Roberta Goloba. Med poznavalci pa je veljal še za operativca ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki mu v teh dneh ukinjajo stranko Pozitivna Slovenija, iz katere je vrh današnje Svobode. Ob Golobu denimo še dva nova obraza na vrhu vlad v preteklosti: Alenka Bratušek in Marjan Šarec. Šarec je iz Kamnika, ker najdemo tudi Milovića.
Posegi lastnikov v medije, ko poskušajo ne vse kriplje preprečiti, da bi se preveč širilo med ljudi, kar govori Milović, so, ker so vpletene same pomembne javne osebnosti, vse po vrsti pa z vladne strani, precej sporni. S trditvami svetovalca, ki mu zaupa sam šef vlade, bi se mediji ukvarjali v vsaki resni državi.
A kot kaže, Goloba nihče več ne jemlje resno, ker je Čeferin preprosto pomembnejši. Novi obraz, če ne celo stric iz ozadja, ko se umika Milan Kučan, ob katerem moramo v medijih zelo paziti, kaj si dovolimo objaviti. Sploh v tistih, ki so odvisni od države in državnega denarja.
