Piše: Ivan Šokić
Da bi se zavedeli, kako brezumno se je bilo zanašati na uvoz energentov iz Rusije za delujoče evropsko gospodarstvo, so bile potrebne sankcije proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini. Takrat jim je šele kapnilo, da se ne morejo kar tako čez noč odklopiti od Rusije, in nemudoma je bilo na koridorjih moči veliko govora bruseljskih aparatčikov o potrebi po diverzifikaciji evropskih energentov. Ponavljajo se klici, da se mora končati evropska odvisnost od ruskega plina, nafte in premoga. Zato ker zeleno, ker je Rusija zlobna in ker nas bodo sicer še pred jedrsko vojno pogubile podnebne spremembe. To so ogromni logistični projekti, ki lahko trajajo leta, če ne kar desetletja.
O diverzifikaciji uvoznikov energentov govorijo tudi v ZDA, administracija predsednika Bidna se širokousti, kako bodo rusko nafto nadomestili z venezuelsko. Navsezadnje, prazne police v trgovinah in vrste pred bencinskimi črpalkami so postale del novega normalnega tudi v ZDA. Država, ki je bila še za časa predsednika Donalda Trumpa energetsko neodvisna, zdaj energente uvaža. Nicolas Maduro posledično ni več krvavi komunistični diktator, zaradi katerega strada celotno prebivalstvo Venezuele, temveč cenjeni trgovinski partner. A ZDA ne gre tako zelo za nohte. Samo tri odstotke nafte so uvozili iz Rusije. Za EU je to veliko bolj občutljiva tema.
Po podatkih Evropske komisije je EU iz Rusije uvozila približno 45 odstotkov zemeljskega plina, 45 odstotkov premoga in 25 odstotkov nafte. EU je to počela, medtem ko je načrtno hromila in uničevala domačo proizvodnjo plina, premoga in nafte v imenu boja proti podnebnim spremembam. Še leta 2005 so v Evropi, če izvzamemo Rusijo, načrpali okoli 300 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, leta 2021 je ta številka padla pod 200 milijard kubičnih metrov. Če je zaradi vseh okoljskih dajatev črpanje plina znotraj EU dražje kot pa graditev plinovodov in uvoz iz Rusije ali Azerbajdžana, potem ni nikakršno presenečenje, da je EU energetsko odvisna od Rusije. Rezultati zelenega džihada so tu.
Namesto da bi vlagali v lastno industrijo in zagotovili domačo proizvodnjo, so že kar v refleksu sledile izjave o kupovanju tekočega plina iz ZDA – seveda po dodatno zasoljenih cenah. Plačali bomo tako ali drugače končni porabniki. Dolga leta poslušamo, kako EU vlaga v razvoj zelene energije. Perejo nam možgane z vetrnicami in s sončnimi celicami, ki bodo rešile svet. Pri tem so šli celo tako daleč, da je Zelenim v Nemčiji uspelo doseči zaprtje zadnjih jedrskih elektrarn v državi. V imenu boja proti podnebnim spremembam in za zeleno Evropo. V tem času Nemci plačujejo najvišje položnice za elektriko na svetu, vetrnice so jih pustile na cedilu in elektriko morajo uvažati iz Poljske, kjer jo proizvedejo grde, umazane termoelektrarne na premog.
Eden redkih ali pa vsaj opaznejši voditelj države članice EU, ki se je tej norosti postavil po robu, je bil v zadnjih mesecih madžarski premier Viktor Orbán. Na sveto jezo in ogorčenje Nemčije in Avstrije je namreč pri EU dosegel, da termoelektrarne na plin in jedrske elektrarne prekvalificirajo v zeleno energijo. Orbán se zaveda, da je elektrika, vsaj če hočemo ohraniti vse lagodnosti življenja v 21. stoletju, nujno potrebna. Redki so tisti, ki so se pripravljeni za boj proti podnebnim spremembam vrniti v čas pred industrijsko revolucijo.
Največja žrtev vsega tega pa je premog. Ta bi lahko bil zeleni vir energije, a ga nočemo izkoristiti za te namene. V javnosti se premog še vedno pojmuje kot nekaj iz časov industrijske revolucije. Črn in umazan. A v premogu se skriva veliko več energije, kot pa jo dobimo, če ga preprosto zažgemo. V premogu se skriva torij. Tega radioaktivnega elementa je v Zemljini skorji približno toliko kot svinca. Tragična zgodba premoga je, da sta ga vse od 60. let 20. stoletja s skupnimi močmi zadrževala tako zeleni kot jedrski lobi. Eni so v njem videli zlo, eni konkurenco.
Dejanske rešitve problemov – tako kot nikoli – niso v interesu odločevalcev. Ne glede na to, da bi imeli varnejše jedrske elektrarne, manj jedrskih odpadkov, več energije in bi čez noč razpolovili izpuste CO². Čas je, da EU preide od besed k dejanjem. Čas je, da se resno pozabavamo s premogom in naredimo EU zeleno.
Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.
