Piše: Lucija Kavčič
Odslej bo vse drugače, so nam novoizvoljeni iz Gibanja Svoboda obljubili po volitvah. Pravzaprav so to obljubili že prej. In volitve so dobili. Ker so kulovci, ki so zdaj skozi stranska vrata spet prišli v parlament, v dveletni gonji proti uspešni Janševi vladi dvignili in nahujskati volivce, predvsem tiste, ki kljub izobraženosti ne berejo veliko in odklanjajo pravo slovensko zgodovino, nekritično prevzamejo in ponotranjijo vse, kar se nenehno ponavlja prek vodilnih medijev, pa če je to še tako absurdna in sovražna propaganda. Nova vlada bo obljubo, da bo »vse drugače«, z lahkoto izpolnila. Ali bo to dobro za Slovenijo in njene prebivalce, pa je druga zgodba. Nekatere skrbi. Podjetnike, ki v strahu pred obljubljeno obdavčitvijo selijo podjetja v tujino. Pa zdravnike … Tudi šolniki niso vsi zadovoljni, čeprav raje molčijo. Skrbeti bi moralo pravzaprav vse delavne ljudi. Pa jih (še) ne, ker zdaj na RTVS pravijo, da bo kmalu vse OK, da se bo spet vse »uredilo po starem«. Mandatar je takoj dobil zgodbo v Tedniku. Takoj. Za to ni bil utrujen. Ker je nastala pozitivna zgodba. Ker Slovenija zdaj »potrebuje pozitivne zgodbe« … A kar se zdaj dogaja, ni pozitivno. Nekaj je umrlo. Nekateri, in teh je preveč, se ob tem zabavajo in privoščljivo režijo. Ker ne vedo, kaj delajo. Ali pač?
Ja, res, odslej bo vse popolnoma drugače.
Za nameček se je kot za konec obdobja od tega sveta konec maja v 109. letu starosti poslovil še veliki slovenski pisatelj Boris Pahor, ki je vse svoje življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov. Čas se je dokončno prelomil. Vse, kar se je dogajalo v desetletjih do pred dveh let epidemije in je bilo nadvse pomembno in je, da ne bo pomote, še vedno pomembno, se zdi na predvečer vsega, kar Slovenijo čaka v težkem obdobju preizkušenj, za katerega sem
prepričana, da je pred nami, nekam minorno, nepomembno in oddaljeno. Še enkrat: nič več ne bo tako, kot je bilo. Za Slovenijo zaradi vsega, kar se dogaja v domovini, medtem ko na vzhodu Ukrajine silovito divja vojna, ki grozi, da se bo razširila in ki ji neizogibno sledi gospodarska kriza, ne bo več zlatih priložnosti. »Edinost, sreča, sprava k nam naj se vrnejo,« se je glasil Prešernov verz pred skoraj 180 leti, ki pa še vedno velja. Upam, da se dobri časi za Slovenijo še kdaj povrnejo … Nekoč.
