Piše: Vančo K. Tegov
Oprimimo se vrvi razuma in splezajmo ven, najdimo pot in se vrnimo nazaj pod luč logike, znanosti in zdrave pameti. (M. L. King)
Globoke misli, jasne, razločne, močne, pa tudi vredne upoštevanja. Za vse dobro in za vsakogar izmed nas prav tako. Naj se sliši notranji glas. Oprimimo se vrvi razuma in pomagajmo sebi in še bolj drugim, da se spravijo k temu plezanju navzgor namreč. Počnimo to zase pa tudi za vse one, ki bodo želeli in zmogli to moč plezanja navzgor iz potrebe in nuje, da priplezajo na vrh, kjer lahko najprej zagledajo luč zdrave pameti, znanosti in logike ter logičnosti tega početja. In iz preživitvenih razlogov še najbolj. Voda nam pošteno teče v grlo.
Vrv je kratka, časa pa tudi ni kaj dosti
Poznamo stanje? Ja, dokaj dobro. Vsaj nekateri. Predvsem tisti ga poznamo, ki smo najmanj krivi za to. Stanje, ki ga »doživljamo« neprostovoljno, se mu reče depresija v moralnem, političnem in družbenem smislu. Padanje v brezno brezizhodnosti, temačnosti in dezorientiranosti. Prostorsko, miselno, vedenjsko glede dezorientiranosti namreč. Prostorsko v tem smislu, da sodimo v osrčje Evrope, s prijemi, ki nam jih glavni »proizvajalec težav« tišči, nas potisne do točke najnižjega balkanskega povprečja, če bom dovolj grd in nespodoben, skoraj na nivo nekje med Romunijo in Kosovem. Nič čudnega, če vemo, da prav tistega, na katerega mislim v tej omembi, ima svoje lovke prav tam. Miselno in vedenjsko pa če povežemo s tem, da mu glavno podporo pri tem početju dajejo prav ti, ki imajo enake namene glede izkoriščanja te dezorientiranosti za lastne interese in za razgradnjo podsistemov v državi. O tam naprej pa v »raj« za vse tatove in lopove. Spodoben izraz za to stanje je nevzdržno.
Znamo plezati navzgor?
Menda ja, vsaj saj smo kar dobri na tem področju. Plezalnem, v športnem in siceršnjem smislu. Ali vsi enako dobro plezajo ter imajo željo po plezanju in smeri plezanja, pa je to druga zgodba. Pri tej »zgodbi« o plezanju pa se lahko zaplete. Eni priplezajo po lestvici s pomočjo drogov v igralnicah v Monte Carlu, drugi posežejo po podrejanju in divjem privatiziranju in kraji tujega s pomočjo trenutnega položaja v oblastni strukturi, tretji pa kar direkt s prinašanjem nakradenega na mizo in delitvijo med koordinatorji kraje. Teh in takšnih lestvic plezanja se je treba čim prej znebiti, »lestve« pa skriti, umakniti ali uničiti. Udeležence te plezalne lestvice s pomočjo kraje in uničevanja družbe in države pa spraviti na hladno ali vsaj v za to primeren objekt in okolje nekje na Dolenjskem. Ponovem verjetno kmalu v bližini, na obrobju Ljubljane. Od tam naprej pa se da. Plezati po poti navzgor. S pravimi soplezalci, ki imajo za cilj zdravo družbo.
Poznamo pot naprej, ko bomo priplezali na vrh?
Ja. Le najprej priti na čistino. Le smer mora biti prava, pamet zdrava, od katere ne boli glava, ter nazaj pod luč logike in znanosti. V družbi in pod budnim očesom zdrave kmečke pameti. Leto, ki je šlo skozi, je spustilo mnogo tega onesnažujočega in zastrupljajočega za družbo. Leto, ki prihaja, pa naj luči in modrosti da, s čim več prostora in možnosti, da nam krene na bolje. Tudi ljudstvo ne sme biti zadovoljno z občasnimi drobtinicami, ki padejo z gospodarjeve mize. Velik del življenja, ki so ga ljudje, državljani posvetili državi, se ne more povrniti posamezniku v obliki porinjenih ostankov, drobtinic z mize (beri iz oropane državne blagajne).
Dostojno in dostojanstveno življenje je posameznikova prvina in pravica, ki si jo je priboril vsak, ki je brez zadržka delal za blaginjo vseh. Nihče v tem ne sme popuščati. Vsak, ki zmore zadovoljiti te potrebe, bo vreden zaupanja slehernega aktivnega subjekta v državi. Država in državljani sta preresna stvar, da bi ju lahko prepuščali raznoraznim političnim narcisoidnim managerjem, samovšečnim blondinkam, domišljavim uličnim »inštalaterjem«, licenciranim »pogrebnikom« podjetij v državni lasti, vase zaverovanih salonskih levičarjev ter ljudem, neuglašenim s stvarnostjo okoli sebe. In nekoga, ki se ob prvi protokolarni priložnosti pred svetom tudi simbolično pokaže, da se nam je, tako kot on sam, država sesula in nemočno sesedla in padla na najnižjo možno točko, torej da smo totalno na tleh.
Pogledati je treba, levo desno in začeti. Delati, popravljati, odpravljati in zdraviti. Odstraniti vse zastirke, mreže, platna, pregrade, ki motijo poglede in vpoglede. Tukaj so lahko od največje pomoči tisti, ki so kakšnim sončnim kraljem, oblastnikom ali perverznim kradljivcem neprostovoljno pri tem pred tem pomagali. Pridobiti jih in uporabiti za nekaj, za kar bodo prepričani, da delajo prav. S pravo ekipo, ki želi in zmore več zame, zate, za vse. Le tako bo morda prava luč, ki bo dovolj dolgo in učinkovito sijala in pomagala priti do »skrivnostnih« soban zmanipuliranega in nakradenega. Tam kjer se lahko ugotovi vse potrebno, da krenemo na pravo pot.
Od prvega dne v naslednjem letu naprej začnimo plezati gor. Pogumno, razumno, vztrajno.
