Piše: kulturnimarksizem.si
Pisalo se je leto 2014. V tišini zahodnih medijev so črne zastave Isisa v Iraku in Siriji izvajale pravi genocid nad Jazidi v regiji.
Najprej so jih z vsemi možnimi sredstvi ustrahovali. Nato so zbrali vse vasi, ločili moške od žensk in tiste, ki jih niso ubili in takoj vrgli v množično grobišče, prodali ali razdelili. Tako kot bi to storili z blagom.
Njihovi domovi so bili uničeni in izpraznjeni, oropani vsega: spominkov, časopisov, fotografij, osebnih predmetov, nakita, orodja, oblačil. Njihova usoda je bila odvisna od spola, starosti in včasih celo videza in privlačnosti.
Opisani so bili kot neverniki, neverniki, promiskuitetni, častilci hudiča in častili temo. Od njihovih vasi je ostalo le malo, saj je bilo veliko stavb porušenih, vključno z nekaterimi pomembnimi verskimi objekti in bogoslužji (ki so bili uničeni, nato pa so jih tisti, ki so se uspeli vrniti, potrpežljivo obnovili). Številne hiše nimajo več svojih lastnikov, ker so ti že umrli ali pa so razpršeni po Siriji, Iraku in Turčiji. In tamkajšnjih begunskih taboriščih.
Deklice in celo majhne deklice je doletela še hujša usoda: prodane kot spolne sužnje, so bile vsakodnevno izpostavljene nasilju in posilstvu. Vse to je dokumentirano z vrsto pričevanj preživelih.
Med njimi je bila tudi Nadia Murad, mlada Jazidka, ki so jo ugrabili leta 2014, ko so v Sinjiar, to majhno deželo med Irakom in Sirijo, kjer je domovala jazidska skupnost, prišli morilci Islamske države. Nekaj mesecev po tem, ko je bila Nadia uporabljena kot spolna sužnja, ji je uspelo pobegniti iz krempljev Daesha. Potem ko se je zatekla v osvobojeni del Iraka, je začela pripovedovati o razmerah, v katerih so morale jazidske ženske živeti pod Islamsko državo, o zlorabah, nasilju in posilstvih, ki jih je morala vsakodnevno prenašati, ne da bi se lahko na koga obrnila.
Več si lahko preberete TUKAJ.
