Piše: Edvard Kadič
Omejevanje svobode govora je “obvezen” ukrep vsake diktature, saj narava diktatorja narekuje željo biti čim dlje na oblasti. Po možnosti do smrti. Tito je tako kraljeval kar 36 let. Diktator mora nadzorovati tok informacij, saj so prav informacije tiste, ki lahko povzročijo razodetje ljudstvu, da bi lahko živelo tudi drugače, predvsem bolje. Obramba svobode govora je zato vedno aktualna.
Gre namreč za pravico, ki posameznikom omogoča izražanje svojega mnenja brez strahu pred oblastjo. To je, kot že nakazano, ključni steber demokracije, ki omogoča odprto razpravo, kritiko in izmenjavo idej. Nenapisano pravilo pravi, da nam vedno vladajo tisti ljudje, o katerih ne smeš govoriti ali pisati nič slabega. Ne glede na to, kdo dejansko sedi na Gregorčičevi ali v Državnem zboru.
Zanimivo, da so se tega dobro zavedali že v stari Grčiji, zibelki današnje zahodne demokracije. Poznali to t. i. parezijo (“parrhesia”), retorični koncept svobode govora, ki pa ne pomeni le svobode govorjenja, ampak obveznost govoriti resnico za skupno dobro. Tudi, če bi izrečene besede pomenile osebno tveganje ali še več, spor in neprijetne posledice s strani kritiziranega. Praviloma seveda tistega, ki je na oblasti.
Slovenija je kot demokratična država pravico do svobode izražanja zapisala tudi v ustavi. Zapisano je (39. člen), da je v naši državi zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Kakršnokoli omejevanje je torej neustavno in zato nezakonito. Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ga vodi skrajna levičarska aktivistka Nika Kovač in ki predstavlja posvetovalno telo Golobovi vladi, je te dni predložilo 57 predlogov za sistemsko preprečevanje sovražnega govora v slovenski družbi. Zanimivo, da nikjer v obstoječi zakonodaji ni opredeljeno, kaj točno je sovražni govor, niti ne, da bi ga kdo imel pravico omejevati. Res pa je tudi, da nikjer ne piše, da se lahko svobodno žali, blati in ponižuje kogarkoli samo zato, da se lahko svobodno govori ali piše. A če se to vseeno zgodi, vas zakonodajalec napoti na zasebno tožbo. Lahko gre za blatenje, torej poseg v vašo čast in dobro ime, lahko za kaj drugega. Ni enostavno, ko vas nekdo javno blati. Verjemite, govorim s prve roke. Vseeno pa to ne pomeni, da si lahko kdorkoli jemlje pravico soditi, kaj je prav in kaj ne, razen seveda sodišča. Zato je tudi omenjeni člen v slovenski ustavi.
No ja, kakorkoli, z zanimanjem sem pregledal predloge in pri nekaterih sem bil naravnost zgrožen. Še posebej me je presenetilo Priporočilo št. 32. Vladi namreč priporoča, da naj Ministrstvo za pravosodje preuči možnost za razširitev opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1 iz »javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« tudi na »povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti«. Ob tem pa tudi, da naj preveri ustreznost zapisa šestega odstavka 297. člena KZ-1, ki določa obvezen odvzem sredstev, predmetov in pripomočkov, saj veljavna določba v primeru medijev lahko pomeni odvzem tako vseh elektronskih komunikacijskih sredstev kot tudi tiskarskih strojev in podobno.” Povedano drugače, če boste javno zapisali kaj takšnega, kar bi vznemirilo npr. Niko Kovač, vam bodo lahko zaplenili računalnik ali ukinili blog, če na takšen način izražate svoje mnenje v javnem prostoru. Brez skrbi, kdorkoli je podal takšen predlog, se zelo dobro zaveda smeri, kam to vodi, in lahko ste tudi brez skrbi, da to počne namerno. Demokracija je namreč zahteven proces, še posebej za avtokrate in ljudi, ki ne zmorejo spraviti skupaj močnega argumenta, temveč zgolj z zlato žlico v ustih vsiljevati svoje poglede drugim s pozicije moči. Zato naj za konec samo še enkrat ponovim. Obramba svobode govora je vedno aktualna. Gre namreč za pravico, ki posameznikom omogoča izražanje svojega mnenja brez strahu pred oblastjo ali komerkoli drugim. Za to pa je potrebno imeti hrbtenico in se postaviti v bran, vedno in kjerkoli. Če kdaj, smo se po vseh teh letih osvobajanja od enoumja komunistične diktature ponovno znašli na robu nove. Mogoče pa gre celo za isto, samo bolj moderno je oblečena in bolj očitna, saj se pod okriljem Golobove vlade malim diktatorjem še skrivati ni več treba.
