Piše: Borut S. Pogačnik
V tujem kraju tuje so planine,
na tujem polju tuja so mi žita
in tuje ptice, tuje so daljine
in večno žejen pijem ko iz sita.
Ivan Goran Kovačić: Mračen čas, prevod Tone Pavček
Krvava telesa se sesedajo vase, razklanih lobanj in odtrganih rok. Pomlad 2022, kot številne druge pomladi ali poletja: 1914, 1938, 1941, 1991, 2001, … Za obzorjem prikriti zlovešči odsev zarje, katere sonce za tisoče ne bo več zašlo. Gledamo slike na ekranih, sanjajoči, neprebujeni, kot da gre za film strahu in groze, kjer se bo, o saj se bo, pokazal napis The End, Fine, Fin, Koniec, das Ende … A konca tega filma ni. Ni mogoče ugasniti predstave, ki se zatem preseli v možgane. Nemirne, vibrirajoče, na frekvenci občutenega Zla, ki tam od daleč z Vzhoda, predira opne razuma.
Pretekli teden sodelujem na dveh predavanjih. V ponedeljek na Pravni fakulteti za študente kazenskega prava, v četrtek za odvetnike Odvetniške zbornice Slovenije, Ljubljanski območni zbor odvetnikov. Temi sta različni, a tudi tod se porajajo vprašanja, ki se že tisočletja: mučijo človeštvo: ali obstaja usoda? Je sploh smiselno, narediti karkoli, če je vse že usojeno? Je oče reformacije Martin Luter imel delno prav, ko je verjel v predestinacijo? In nevropsiholog Benjamin Libet, kaj ni dovolj jasno potrdil, da tisto, kar imenujemo svobodna volja, sploh ne obstaja in nikoli ni obstajala?
So bili vsi začetniki vojn in Zla, samo izvajalci nečesa močnejšega od njih? Že v tem tisočletju: newyorška Dvojčka, Irak, Balkan, Libija, Afganistan, … Odgovora ni. Spraševalci me gledajo in želijo moje mnenje. Zatečem se k Carlu Gustavu Jungu. Vsi ti začetki in konci, so v kolektivnem nezavednem. So instinkti, kompleksi, odrinjene vsebine. Vsi obdani z močno energijo, žive svoje avtohtono življenje v tem masivnem, nikoli dna doseženem oceanu neslutenih priložnosti in neskončnih scenarijev klanj. Kljub vsej digitalnosti, kibernetiki, vsem teorijam in praksam humane družbe, smo točno tam, kjer smo si pred tisočletji zrli z največjim sovraštvom v očeh, prebivalci ene jamske skupine praljudi napram drugi. Neznani poriv v nas samih, nas je takrat poklical k izničenju Drugih. Je bil to Mars, Gospodar tega sveta, Demiurg, kdo četrti?
In prav C. G. Jung je modro ugotovil, že ko se je bližal dnevu svojega odhoda s tega nesrečnega planeta, da je in bo človek prodrl do meja vesolja, do dna oceanov, a do dna svojega Nezavednega, ki ga peha vedno znova v tragedije, ne bo nikoli! Prav je, da obsojamo Zlo in pomagamo žrtvam, a vsako stoletje bo tudi vnaprej še terjalo svoj krvavi davek.
Borut S. Pogačnik, univ. dipl. sociolog in psihoterapevt
