Piše: Aleksander Rant
Naslednje parlamentarne volitve se bližajo s svetlobno hitrostjo. Mesec april bo hitro tukaj, do takrat pa nas čakajo še naporne predvolilne kampanje, soočenja in morebitne afere, ki so jih na RTV že napovedali. Prihodnje volitve bodo res ključne, saj bomo državljani izbirali med ljudmi, ki samo obljubljajo, in tistimi, ki nekaj naredijo.
Na eni strani bomo imeli na voljo Marjana Šarca, ki ni niti obljubil niti naredil nič. Človeka, ki se je ustrašil prihajajoče epidemije in vrgel puško v koruzo; človeka, ki sedaj obljublja, da bo ne glede na besede o nevmešavanju politike v državne podsisteme zamenjal čisto vse – od čistilk pa do direktorjev državnih podjetij. Tem je celo odkrito grozil, da jih oglaševanje v njemu neljubih medijih ne bo rešilo pred izgubo položaja. Na voljo bomo imeli Tanjo Fajon, katere edini cilj v zadnjih dveh letih je bil do konca oblatiti Slovenijo v tujini. Ni minil mesec, da ne bi Fajonova v Bruslju natolcevala, da je pri nas diktatura in da so mediji popolnoma podrejeni vladajoči politiki. Za Slovence pa ni naredila ničesar. Obljubila je 10.000 stanovanj, nato pa poslanci SD o tem zakonu niso niti glasovali. Drugih obljub ni bilo, le prazne puhlice.
Na voljo bomo imeli tudi Alenko Bratušek, ki nas je kljub ugodnim posojilom na evropskem trgu zadolžila za oderuške obresti; ki je dokapitalizirala dve zasebni banki, druge pa prepustila same sebi; osebo, ki je priznala, da je že vnaprej vedela, da bo razlastitev imetnikov podrejenih obveznic in bančnih delnic nezakonita, a je to vseeno storila; osebo, po katere vladavini je Slovenija zdrsnila v 10-letno recesijo. In na koncu bo na voljo še Luka Mesec in njegova radikalna Levica. Stranka, ki je glasove pridobila tako, da je obljubila dati poslance na minimalne plače, nato pa tovrstnega zakona ni predlagala; stranka, ki je zagotovila višje minimalne plače (za nekaj evrov) in večino ljudi, ki so te plače prejemali, pahnila v še večjo revščino, saj so presegli cenzus za dodelitev socialnih pomoči; stranka, ki je imela možnost prevzeti odgovornost, imenovati ministre, pa se je raje odločila za udobno sedenje v opoziciji in podpisala pogodbo o sodelovanju s Šarčevo vlado; stranka, ki si ne upa, ne zna in ne zmore.
Komu pripadajo zasluge
SDS je kot vladna stranka zagotovila sredstva za vse ukrepe, kar je zasluga ministra Širclja. Zagotovila je na desetine milijonov evropskega denarja za projekte po vsej državi, kar je zasluga ministra Černača. Zagotovila je, da bo policija bolj profesionalna in manj politizirana, kar je zasluga ministra Hojsa. Zagotovila je, da je Slovenija v svetu spet priznana kot igralec in ne le kot opazovalec, kar je zasluga ministra Logarja. Napredovali smo prav tako pri odnosih s Slovenci po svetu, da niti ne omenjamo kulture, kjer se je po zaslugi ministra Simonitija izločilo vse, kar kultura ni, za dejansko kulturo pa so se zagotovila sredstva v rekordni višini.
NSi se je prav tako izkazala kot operativna stranka. Minister Tonin je obrnil kadrovske trende v vojski ter poskrbel za modernizacijo in vlaganja v opremo in infrastrukturo. Minister Vrtovec je zagnal največji investicijski cikel v zgodovini Slovenije, minister Cigler Kralj pa je po 12 letih minister, pod katerim se spet gradijo domovi za starejše, da vseh dodatkov družinam in delovnim ljudem niti ne omenjamo. Minister Andrijanič je začel Slovenijo digitalizirati tako hitro, da smo že po enem letu nad evropskim povprečjem.
Tudi po zaslugi SMC je Slovenija preživela. Brez ministra Počivalška ne bi imeli zaščitne opreme, ne bi imeli zdravega gospodarstva in ne bi imeli najvišje gospodarske rasti v Evropi. Brez ministrice Kustečeve bi bil v šolstvu še večji kaos, otroci pa bi bili prepuščeni muham nekaterih nesposobnih ravnateljev. Pohvaliti je treba tudi delo ministrov Koritnika in Dikaučiča, katerih delo je manj opazno, a kljub temu pomembno.
In na vrhu te piramide je predsednik vlade Janez Janša. Predsednik vlade, o katerem so mediji v 90 odstotkih poročali negativno kljub prej opisanim uspehom njegove vlade; kljub izjemno izpeljanemu predsedovanju Svetu Evropske unije; kljub najnižji brezposelnosti, kljub največji gospodarski rasti; kljub vlaganjem v zdravstvo, obrambo, javno upravo, kulturo itd.
