Piše: Vančo K. Tegov
Ja, kaže da bo kmalu. Še en teden. Dan ko bomo, ob normalnih okoliščin za izpeljavo praznika demokracije, doživeli tisto kar po tihem ali na glas pričakujemo. Vrnitev v normalnost. Po skoraj desetih let in blodenja in občasnih »slepih« evropskih odločevalskih ulic, da za se začne uveljavljati tradicionalno uveljavljena in tudi na domačih tleh vožnja po desni.
V sami EU smo narodi združeni v raznolikosti, vendar povezani na temelju skupnih vrednot naše civilizacije. Civilizacije ki je tu doma, civilizacije ki temelji na tukajšnjosti sestavin te civilizacije, ki želi to utrjevati in ne razgrajevati. To je Evropejcem, združenim v uniji, sedem desetletij omogočilo življenje v miru in relativni blaginji. Zato je te temelje, ki omogočajo obstoj in razvoj EU, vredno braniti. Pred nami je boj za Evropo. Našo in ne vsakršno.
Prav zato smo z veliko večino na referendumu smo se Slovenci pred dvajsetimi leti pridružili Evropski uniji. V njej smo videli vse tisto, kar smo v desetletjih življenja v nekdanji SFRJ pogrešali. Veliko naših pričakovanj se je v prvem obdobju članstva uresničilo. Leta 2008 je Slovenija dosegla 91% povprečne razvitosti EU. Kot prvi med novimi članicami smo EU vodili, uvedli skupno valuto ter odpravili notranje meje. Hitro, skrbno, vztrajno zgledno.
Kaj potem?
Potem pa obdobje razočaranj. Najprej na domačem terenu. Predvsem zaradi nesposobnosti dokončati tranzicijo in izkoristiti novo okolje. Na slabše pa se je spremenilo tudi EU okolje. Udarila je finančna in gospodarska kriza, nato ilegalni imigrantski val, izstop Velike Britanije, pandemija covid19 in ruska agresija na Ukrajino. Ob tej neiznajdljivosti in rokohitrskem vedenju ter populističnih kratkovidno popularnih socialističnih »flanc« s strani levosocialnih in z anahrono postrežbo z zakoni ki to niso, pride do neuspeha in »penavosti« taistih, ter valitvi krivde na predhodnika. Problem je ko ta anahronost postane njihova lastna spotika.
Takšno pretežno rakovo pot razvoja EU v zadnjem desetletju sta omogočili predvsem dve okoliščini. Prva, notranja, se je odrazila v šibkosti slovenskih demokratičnih sil, ki je prišla do izraza ob aferi Patria. Kljub očitni, v nebo vpijoči zlorabi represivnih in sodnih organov za obračun s politično konkurenco.
Zato danes v EU poteka boj za Evropo. Boj za ohranitev EU, kot so jo zasnovali njeni ustanovni očetje. Robert Schumann ni videl prihodnosti ne za EU ne za demokracijo brez prisotnosti krščanskih principov sodelovanja. Takšna, na krščanstvu utemeljena Evropa bo ali je ne bo oziroma po razpadla na prafaktorje in bo še lažji »plen« za vse vrste invazivnih pojavov, ki iščejo pot kako preplaviti Evropo iz različnih smeri in preko različnih prirejenih pristopov na ideološki podlagi.
Kako narediti da je prav in bolje?
Z zaščito evropskega načina življenja. Dediščino evropske civilizacije, izraženo v našem načinu življenja. Evropski način življenja je zgrajen na temeljih miru, varnosti in solidarnosti. Kdor pride k nam, se mora prilagoditi našemu načinu življenja in ne obratno. Naša pravica je, da odločamo, koga bomo sprejeli in koga ne.
Tako, in ne počepniti pred prvim navalom nepovabljenih v bojazni, da te ne bo nekdo okrcal ker si sebičen. Najhujša je obsodb lastnega naroda, ki zazna ko ga obravnavaš kot da je manj pomemben od nekoga od drugod, še posebej če je nepovabljen in je v naprej bodoče breme domačemu prebivalcu. Invazivne »nekulture« slabšajo ali izničujejo dosežen ekonomski in kulturni in civilizacijski nivo. Lastnim zasanjanim »filantropom« pa povedati da bo prepozno ko bodo na lastni koži in obrazu dobili »klofuto« streznitve. Bolj sedaj »požugati« kot pa takrat ko jih bo zapeklo. Takratno jokcanje je prepozno in dramaturško neprimerno in zamujeno.
Spet varno Evropo. Varnost, ki je zadnje čase hudo zrahljana ali jo skorajda ni, je potrebna tak kot zrak. Če hočeš na zrak pa ni varno, ne greš, te je strah, trpiš in je to slabo. Ni svobode in blaginje brez varnosti. Evropa ne sme postati poligon, prostor za razraščanje terorizma in kriminala. Zunanje meje zavarovati in državo obvarovati pred nezakonitimi migracijami. Družine, pa tudi družine bodočih generacij in naših otrok in vnukov morajo biti varne tako v Sloveniji kot drugod po Evropi. Starejši del populacije pa mora živeti in preživeti poznejši del življenja v miru in zagotovljeni varnosti. V kolikor je to zagotovljeno lahko del pozornost i nameniš komu drugemu. Human se lahko če si tudi ti sam humano obravnavam v svoji sredini. Sanjavim in »človekoljubnim« internacionalistom je treba naliti čistega vina.
Podpreti je treba družine in spodbujali enakopravnost med spoloma. Oba spola, moški in ženski, sta enakopravna, vendar različna v svojih nezamenljivih naravnih vlogah očetovstva in materinstva. Krepiti je treba veselje do novega življenja. Ta je hkrati edini trajni temelj solidarnosti med generacijami in zagotovilo za varno starost. In v velikem loku se ogniti vseh mogočih levih penastih odločitev o nekem fizičnem pribitku ali »uvozu« dodatne populacije, ki je nekompaktibilna z okoljem, podnebjem in seveda civilizacijskim doseženim nivoju pri nas.
Evropo, ki jo bodo vodili izvoljeni na nacionalnih in evropskih volitvah demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva. Zoperstaviti se treba vladavini neizvoljenih. Tako tistim v bruseljski birokraciji kot tistim v samooklicanih nevladnih organizacijah ali medijskih korporacijah. In kot je rekel moj znanec, tisti ki delajo v Bruslju ne smejo postati »deseto« nadstropje ali drugače povedano odtujeno od tistih ko so jih poslali v Bruselj.
Evropska unija se bo ohranjala in krepila, če bo hkrati dovolj varovala naš način življenja in upoštevala različnost evropskih narodov ter se širila na tiste evropske države, ki še niso v EU. Zadnje desetletje nas je naučilo, da se v primeru, če se ne širi EU, se širijo tisti, ki nas ogrožajo. Zato je treba gradili takšno Evropo, kot so jo sanjali ustanovni očetje Unije. Kot prostor miru, blaginje in varnosti za vse njene suverene narode. Zato morajo nacionalne države ostati kot primarni element Evropske unije. Ta mora imeti vsak pred seboj.
Narobe je če ne ravnaš prav
In na koncu še enkrat, vsem neučakanim in visoko letečim o nekakšni super državi v kateri bodo o usodi posameznih državah in izpostavljenosti zunanjim vplivom želeli odločati, je nujno potrebno postaviti omejitev in bariero, pregrado, da si ne lastijo kompetence za katere nimajo mandata posameznih držav niti mentalno zaokroženost za tako kardinalne odločitve kot je usoda Unije in njenih posameznih držav.
Zato bo 9. junij primeren dan za odločitev o tradicionalni in racionalni Evropi in ne za preveč politično zeleno in neuglašeno prihodnost.
