Piše: dr. Vinko Gorenak nekdanji poslanec, državni sekretar in minister
Prejšnji teden smo lahko brali, da je Slovenija na indeksu zaznave korupcije znova nazadovala in dosegla zgodovinsko dno, so zapisali v Transparecy International. Lani je Slovenija nazadovala in se je s 56 točkami uvrstila na isto mesto kot Italija, Gruzija in Češka. Leta 1999 je bila Slovenija na 25. mestu, kar je bil do sedaj najboljši rezultat, sledilo je leto 2008, ko je bila na 26. mestu, najslabše za Slovenijo pa je bilo leto 2013, ko je bila na 43. mestu, leta 2016 je bila na 31. mestu med 175 državami sveta po zaznani stopnji korupcije seveda.
Že zelo bežna analiza poročanja naših dominantnih levosučnih medijev pa v zvezi s temi podatki pove vse in še več. Ne moremo zanikati, da so o letošnji najslabši uvrstitvi Slovenije na mednarodni lestvici o zaznani korupciji molčali. So sicer poročali o tem, a to ni bila kakšna posebna tema, ki bi odmevala več dni. Zato pa tako ni bilo leta 2008, ko je Slovenija s 25. zdrsnila na 26. mesto. Seveda je bil takrat čas prve Janševe vlade in je bilo treba »nabijati«. Tudi leta 2013 to ni bil kak poseben problem, čeprav je Slovenija na omenjeni lestvici močno nazadovala, na kar 43. mesto. Iz tega lahko sklepamo, da je za naše dominantne levosučne medije pomembnejše, kdo je na oblasti kot pa to, na katero mesto po zaznani stopnji korupcije se uvrstimo. In sedanje poročanje o tem v ničemer ne odstopa od dosedanjega poročanja omenjenih medijev. Korupcija je zanje problem, ko so na oblasti desne vlade, ko so na oblasti leve vlade, pa seveda ne.
In kako je v drugih evropskih državah? To sem se vprašal že v času, ko sem bil poslanec državnega zbora. Takrat sem prosil službe državnega zbora, da mi priskrbijo podatke o tem. Podatke sem dobil, zato naj jih na kratko predstavim. Podatki so res nekoliko stari, a domnevam, da bistvenih sprememb glede na današnje stanje ni.
Prva skupina držav je tista, kjer imajo posvetovalna telesa, ki pripravljajo politiko države na področju korupcije. Take države so Andora, Armenija, Ciper, Gruzija, Nemčija (tudi na deželni ravni), ter Slovaška.
Druga skupina držav je tista, kjer imajo posebne službe za koordinacijo aktivnosti na področju korupcije, sodijo pa v okvir pravosodnega ali notranjega ministrstva. To so Avstrija, Belgija, Estonija, Islandija, Italija, Norveška, Romunija, Švica in Združeno kraljestvo Velike Britanije.
Tretja skupina držav je tista, kjer sploh nimajo ne takih ne drugačnih služb, ki bi se posebej ukvarjale s korupcijo, med njimi sta Danska in Švedska. Prav zanimivo, Švedska in Danska sodita med države z najmanj zaznane korupcije.
Ob tej ugotovitvi je zanimivo, kako so nas predlagatelji zakonodaje s tega področja prepričevali, da GRECO, OECD in podobne mednarodne organizacije zahtevajo, da ustanovimo neodvisen organ za to področje. Le kako so jih Danci in Švedi, ki spoštujejo njihove standarde prepričali, da take organe imajo, in sicer policijo in tožilstvo.
Četrta skupina držav pa je tista, kjer imajo podobno samostojne organe, kot je naša Komisija za preprečevanje korupcije. Take države so Albanija, Hrvaška, Latvija, Severna Makedonija in seveda Slovenija. A nobena med njimi s takimi pooblastili, kot jih ima naša Komisija za preprečevanje korupcije.
Na tej točki se seveda postavlja vprašanje, zakaj imamo Komisijo za preprečevanje korupcije v organizacijski obliki in s pooblastili, kakršna je danes, in zakaj ne posnemamo držav (Danska, Švedska), kjer tovrstnih komisij ni in imajo najmanj korupcije. Odgovor je precej bolj preprost, kot si mislite. Komisija za preprečevanje korupcije je nastala nekje leta 2001, v podobni obliki, kot je danes, pa leta 2004. Vse od takrat so jo v pretežni meri vodili policisti (Drago Kos, Goran Klemenčič, Robert Šumi in morda še kdo, v zadnjem času je bil izjema Boris Štefanec). Velika večina tam zaposlenih je izhajala in še izhaja iz policije. Poznavajoč razmere v policiji lahko mirne duše zapišem, da gre razen častnih izjem za policiste, ki v policiji niso naredili želene kariere, zato so vsa ta leta skušali iz Komisije za preprečevanje korupcije narediti neke vrste vzporedno policijo, kar v večini držav Evropske unije sploh ni naključje.
Za uspešen boj proti korupciji potrebujemo dobre kriminaliste in tožilce ter v realnem času delujoča sodišča. Ne potrebujemo pa Komisije za preprečevanje korupcije s pooblastili, ki jih ima naša. Tako je v tistih delih Evrope, kjer je najmanj korupcije.
