Piše: Gašper Blažič
Za bodečo nežo ste verjetno že slišali. Gre za cvetočo in bodičasto rastlino, ki pa ima tudi zdravilne učinke. V simboliki pa je dobila precej negativen pomen. Še dobro se spominjam, kako so jo še v osemdesetih letih uporabili kot protiutež priznanju za turistične dosežke, kar je sicer simboliziral nagelj. Kar v teh časih ni bilo nič nenavadnega. Tudi priznanjem za medijske dosežke, viktorjem, so namreč takrat dodajali še njihovo nasprotje – limono. In marsikdo se bo spomnil, kako je revija Stop, ena redkih publikacij s področja popkulture, tedaj tedensko objavljala obrazložitve za tedenskega TV in radijskega viktorja, pa tudi limono.
V zadnjih letih je bodeča neža dobila novo simboliko. Razne feministične organizacije so si jo izbrale za nekakšno »protipriznanje« za najbolj seksistično izjavo leta. No, ko sem slišal, da izbirajo takšno izjavo, sem si rekel, da jih imajo na voljo kar precej. Če odmislim vso Serpentinškovo afnanje o »babah zoprnih« (in priznajmo si, vso to njegovo nakladanje o nežnejšem spolu je bilo vsaj po merilih sodobnih feministk čisti šovinizem in seksizem, pa čeprav pod masko nekega namišljenega vaškega zabavljača), potem je verjetno ostala vsaj tista izjava Jožeta P. Damijana o Aleksandri Pivec, saj veste, o »ku**i s plesa«. Seveda se je tu JPD tudi grdo zmotil, kajti Pivčeve iz politike ni izgnal Janez Janša, pač pa kar stari kadri, ki so hoteli DeSUS potegniti iz koalicije. No, morda pa je nesojeni mandatar sledil oceni politiloga Alema Maksutija, da je največji nasprotnik Pivčeve Zlatko Ficko Janšev kader. In če že omenjamo razvpitega politologa, ki se na twitterju obnaša zelo neakademsko in vulgarno (o njem več v novi številki Demokracije), potem velja omeniti še kakšnega njemu podobnega javnega veljaka. Denimo, ljubljanski mestni svetnik Janez Stariha se je zelo »izkazal«, ko je poslanki Alenki Jeraj v odgovor napisal nekaj nizkotnega. Seveda se ob takšnem obnašanju razvpitega lokalnega ppolitika vsi tisti mainstream-moralisti niso niti »za en procent« tako zgražali kot tedaj, ko je v javnost prišla informacija, da ima Jerajeva menda še en profil na twitterju. Da, za naše mainstream-moraliste je dejstvo, da ima kateri od poslancev še kakšen »rezervni« profil, večji škandal kot to, da je nekdanji vodja Türkove volilne kampanje spolno nadlegoval študentke. Kar v slovenskem akademskem svetu sploh ni edini primer.
Ampak ne, vsa ta afežejevska falanga je morala za dobitnika bodeče neže za najbolj seksistično izjavo izbrati Žigo Turka. Zaradi neke manj pomembne izjave, ki jo je bilo mogoče hitro pozabiti. A očitno sploh ni težišče problema v kateri od njegovih izjav. Težava je v osebi Žige Turka, informatika, univerzitetnega profesorja in nekdanjega dvakratnega ministra. Verjetno predvsem zato, ker se deklarira kot podpornik sedanje vlade, čeprav se strankarsko nikoli ni povsem profiliral in večkrat predstavljal svoja »ločena mnenja«. In vedno je veljal tudi za nekoga, ki je predstavljal permanentno akademsko korekcijo ob marsikateri prenapeti izjavi iz pomladnega tabora. Kar pomeni, da sta bila nestrpnost in sovražni govor zadnje, kar bi mu lahko očitali. Toda vseeno je »razredni sovražnik«, že zaradi dejstva, da je bil v preteklih dveh Janševih vladah minister. V drugi Janševi vladi je bil celo »super minister«, ker je vodil tedaj združeni resor za kulturo, znanost, izobraževanje in šport. In si nakopal hudo sovraštvo kulturno-političnih aktivistov, ki jih je takrat (v letih 2012 in 2013) vodil »vstajnik« Igor Koršič. Od takrat naprej je postalo jasno, da odpuščanja zanj ne bo. Kajti ko enkrat »noter padeš«, si za vedno ožigosan kot razredni sovražnik.
Iz tega izbora postane jasno, da so tisti, ki so izbirali (ali izbirale) najbolj seksistično izjavo, verjetno nalašč iskali nekoga iz kroga, ki podpira sedanjo vlado. Motiv je moral biti povsem političen. Kajti na vulgarnost v javnem prostoru smo se že tako navadili, da na ta dražljaj ne reagiramo več. Če bi nekoliko pozabljeni igralec Boris Kobal dvajset let kasneje po dogodku v ljubljanskem lutkovnem gledališču spet kvasil vulgarnosti, ob katerih se je leta 2000 hahljal tudi tedanji predsednik republike Milan Kučan, ga verjetno še opazil ne bi nihče. S profanizacijo umetnosti ter njeno novo vlogo v političnem aktivizmu je gostilniška govorica dobila pravico do javnosti. Seveda le takrat, ko jo uporabljajo izbranci. Od prvega prihoda Levice v parlament je takšen način izražanja postal tudi del vsakdanjega političnega diskurza. Če bi si slučajno kdo drznil ziniti kaj takšnega, kar recimo ves čas govorita Miha Kordiš in Violeta Tomić, le da v nasprotno smer, bi dežurni moralisti takoj zamahnili z dirigentsko palico. In ves slovenski proletariat bi na ukaz kar naenkrat zavil z očmi in bi ga popadla sveta jeza zaradi obnašanja. A za te dvojne standarde so vedeli že stari Rimljani – saj poznate tisti pregovor, ki se mu po slovensko reče nekako takole: Kar se spodobi Jupitru, se ne spodobi govedu.
Sicer pa je že izkazovanje pozornosti tovrstnim bodečim nežam svojevrstna neumnost (in tu se bom posul s pepelom, ker sploh pišem o tem). Namreč, zakaj sploh še govoriti o neenakopravnosti obeh (!) spolov, če apostoli novodobnega kulturnega marksizma oznanjajo, da je spolov veliko več? Je torej tudi dan žena postal samo še relikt stare dobe, ko civilizacija še ni poznala resničnega števila spolov? To je še kako tehtno vprašanje za vse, ki ustvarjajo portal spol.si in bodeče neže.
