2.2 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

Bližnjevzhodna sprenevedanja in burkaški slovenski zastavonoša

Piše: dr. Matevž Tomšič

Že več kot leto dni trajajo intenzivni spopadi na Bližnjem vzhodu. Začeli so se 7. oktobra lani z vdorom pripadnikov palestinske teroristične organizacije Hamas na izraelsko ozemlje, katerega rezultat je bil najhujši pokol Judov po koncu druge svetovne vojne.

Temu je po pričakovanju sledil silovit odziv Izraela z množičnim bombardiranjem in vojaško intervencijo v Gazi, od koder so napadli hamasovci. To je privedlo do pogubnih posledic za palestinsko prebivalstvo te enklave, saj se njihove žrtve štejejo v deset tisočih, uničen pa je tudi velik del stavb in infrastrukture. Pred nedavnim so se spopadi razširili še na Libanon, kjer domuje teroristična organizacija Hezbolah, ki že desetletja bije boj z Izraelom, v zadnjem letu pa je začela intenzivneje obstreljevati severni del te države, zato je tu prav tako sledil izraelski vojaški odziv. Pri vsem tem igra pomembno vlogo tudi Iran, ki je mentor in sponzor islamskih ekstremistov in teroristov v regiji.

To, kar sedaj spremljamo, ni prvi oboroženi konflikt na tem koncu sveta. Zgodovina izraelsko-arabskih vojn je dolga, saj se je začela z nastankom države Izrael leta 1948. In kot je običajno, imajo tudi globalni centri moči kot podporniki ene ali druge strani pri tem svojo vlogo.

Dolga pa je tudi zgodovina izrazito pristranskega obravnavanja teh konfliktov. Država, katere del je bila Slovenija pred osamosvojitvijo, je bila trdno na strani Arabcev. To je bila posledica politike neuvrščenosti, saj je bilo veliko arabskih držav članic tega gibanja (katerega soustanoviteljica je bila prav Jugoslavija), medtem ko se je Izrael imel  za del »imperialističnega« Zahoda. In tudi po nastanku samostojne slovenske države se je ta »neuvrščeni« pogled, ki je izrazito negativen do judovske države, ohranil v velikem delu slovenske politike in javnosti.

Vrhunec pa je razpihovanje protiizraelskih sentimentov doseglo v mandatu aktualne vlade. Ta se je kljub deklarirani obsodbi Hamasovih zločinov s priznanjem Palestine kot samostojne države (čeprav za to nima niti osnovnih atributov) dejansko postavila na njegovo stran. Katera politična sila namreč uživa med Palestinci največ podpore? Prav Hamas. In to ne navkljub njegovim terorističnim aktivnostim, ampak prav zaradi njih. In ni težko predvideti, da bi le-ta v primeru obstoja samostojne Palestine tam zmagal na volitvah.

Ob obletnici obnove spopadov na Bližnjem vzhodu smo lahko zasledili poplavo sprenevedanj, manipulacij in odkritih laži glede tega, kdo je odgovoren zanje. Zastavonoša tega početja ni bil nihče drug kot predsednik vlade Robert Golob. Najprej je v svojem burkaškem nastopu v Združenih narodih, kjer je z roko tolkel po govorniškem pultu, pozival izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, naj pripelje talce domov in konča vojno (kot da talci niso ujetniki Hamasa in jih kot takšnih ni mogoče kar priti iskat, kot da bi bili na izletu). Potem pa je ob obletnici Hamasovega napada znova prevalil glavnino odgovornost na izraelsko stran. Njegovi »liniji« so sledili osrednji mediji, pri čemer je glavno vlogo igral multimedijski portal »depolitizirane« nacionalne radiotelevizije. Tam je bila v prispevku o tem napadu že v uvodnem stavku zapisana očitna laž, češ da je prišlo do »vdora iz okupirane Gaze«. Izraelci so se namreč od tam umaknili že leta 2005. Leto kasneje je Hamas zmagal na volitvah in od takrat imel vso oblast v svojih rokah. To območje je pretvoril v teroristično enklavo s ciljem, da bi se bojeval proti Izraelu do njegovega dokončnega uničenja. Kot takšen je glavni krivec za trpljenje svojega ljudstva. In če bi vladal celotni Palestini, bi ta prav tako postala leglo terorizma in islamskega ekstremizma. Le kako bi lahko potem kot samostojna država prispevala k vzpostavitvi miru na Bližnjem vzhodu?

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine