Piše: France Cukjati, dr. med., nekdanji predsednik DZ RS in predsednik Zbora za republiko
Včasih je bila navada, da je novi kralj, ko je bil ustoličen, najprej obiskal tiste, ki ga niso podpirali. S tem je najprej njim dobrohotno ponudil roko, pa ne samo zato, da bi se jim prikupil, ampak da je pokazal svojo voljo skrbeti za »vse« prebivalce. Ob zadnjih volitvah take politične kulture nismo opazili. Nove oblastnike je zajelo celo evforično sovraštvo do tiste tretjine prebivalstva, ki jih ni volila. Takoj na začetku smo doživeli poplavo kadrovskih čistk in bliskovit ideološki napad, od ukinitve demografskega sklada in muzeja osamosvojitve do ponižanja zakonske zveze. Nova oblast je dala jasno vedeti, da bo z vsem oblastnim arzenalom skrbela le »za svoje«, druge pa poniževala, žalila, zatirala.
Demokratična ureditev deluje samo tam in samo takrat, ko so na volitvah izvoljeni ljudje, ki nosijo v sebi načela politične kulture. Ali je na primer ministrica za kulturo pokazala spoštovanje do tistih 90 odstotkov državljanov, ki so se plebiscitarno odločili za slovensko osamosvojitev? Ali je minister za družino pokazal spoštovanje do zakonske zveze moža in žene, ko so to zvezo tako bliskovito degradirali na zvezo »dveh oseb«, oče in mati pa sta posledično postala »starš 1« in »starš 2«? Čeprav se vsako leto sklene stokrat več klasičnih zvez med moškim in žensko kot pa istospolnih, ki imajo slednji že 15 let svoj ustrezni zakon. In kaj naj rečemo za premierja, ki svojo prvo oblastniško nalogo vidi v radikalnih kadrovskih čistkah ne le po ministrstvih, ampak tudi po javnih zavodih in celo državnih podjetjih?
Nova oblast ni pokazala, da se čuti odgovorno za »vse« državljane. Dala nam je vedeti: »sedaj boste pa videli hudiča!«, kot je nekdo rekel za šankom. Dobili smo skrajno obliko izključevalne družbe, kot jo Daron Acemoglu in James A. Robinson opisujeta v knjigi: Zakaj narodi propadajo (UMco 2015).
V knjigi dokazujeta, da je za družbo usodnega pomena, ali je njena ureditev »inkluzivna«, to je vključevalna, ali pa »ekstraktivna«, to je izčrpavajoča, rekli bi izključevalna. Ali sta gospodarska in politična dejavnost dostopna vsem ali pa je sistem zastavljen tako, da so enim ideološko-strankarskim pripadnikom na široko odprta vsa vrata, za druge pa tesno zaprta. Da, tesno zaprta, pa naj gre za vodstvene funkcije v javnih zavodih ali celo za delovna mesta v državnih podjetjih. Ekstraktivna (izčrpavajoča, izključujoča) ureditev je namenjena temu, »da en družbeni sloj izčrpava dohodek in premoženje drugih slojev«, pravita avtorja (str. 89).
Svobodno ekonomsko okolje pomeni spodbudo, da se ljudje bolje izobrazijo, da varčujejo in investirajo, da inovirajo in uporabljajo nove tehnologije. Demokratično politično okolje pa državljanom zagotavlja pravico, da nadzorujejo politike in vplivajo na njihovo ravnanje, da oblasti, ki jim je zaupana, ne zlorabljajo za osebno bogatenje in uveljavljanje svojih interesov na škodo državljanov. Če ekonomske in politične institucije postanejo »ekstraktivne«, izključevalne, zaprte za talentirane, sposobne in delavne ljudi, ki so pač morda drugačne politične barve, potem je narod dolgoročno obsojen na propad.
Kot primer navajata avtorja Sovjetsko zvezo. »Čeprav je Stalinu in njegovim naslednikom uspevalo dosegati gospodarsko rast, ta ni bila trajna. Do sedemdesetih let dvajsetega stoletja je skorajda ugasnila. Sovjetski sistem se je zaletel v zid: pomanjkanje inovacij in šibke ekonomske spodbude so preprečevali nadaljnji razvoj« (str. 142). Brez svobode in enakopravnosti pač ni demokracije, pa tudi razvoja ne.
Danes bi D. Acemoglu in J. A. Robinson kot svež primer navedla Slovenijo, ki pada v brezno izključevalnosti in dobiva celo poteze slepega sovraštva. Premier – tisti, ki naj bi bil premier »vseh« državljanov – si je zadal kot prvo državniško nalogo, da bodo ob službo vsi, ki so jo dobili v času Janševe vlade. Tako kot Herod, ki je dal v Betlehemu pomoriti vse dojenčke v prepričanju, da bo med njimi umoril tudi Jezusa, svojega političnega tekmeca.
Kdor ne zmore politične kulture, ni primeren za vodstvene funkcije v demokratični ureditvi. Je celo nevaren, saj demokratična ureditev ni surovo agresivna in jo avtokratsko-sebični politik z lahkoto izigra.
Prvi korak k ozdravljenju pa je zavedanje, kakšna nekultura nas je preplavila.
