Piše: Jože Biščak
Noč je bila neprespana, v sredo zjutraj, 6. novembra, čas streznitve. In namesto klasične ameriške jutranje jedi so progresivni pred seboj na mizi imeli velik krožnik solz. Demokratka Kamala Harris je dobila bolečo zaušnico, zmaga Donalda Trumpa je bila več kot udobna.
Nikakršnega dvoma ni bilo, da so prebujene zablode poražene. Še več. Mogoče so prav tisti trenutek levičarji spoznali, da so zgrešili tarčo in da v programu republikanskega kandidata ni bilo prav nič fašističnega, čeprav so mu še malo prej risali hitlerjevske brke, ker je napovedal izgon nezakonitih migrantov, lažne prebujenske religije, ekonomski liberalizem, povrnitev meritokracije in zavzemanje za mir. Bila je to zmaga zdravega razuma, kmečke pameti, če hočete, predvsem upanje, da bo Trump Američanom povrnil tisto, kar imajo zapisano v svojih genih in kar so jim demokrati želeli odvzeti – svobodo. Ni šlo za to, kar so rohneli, da bo Trump spremenil ZDA, šlo je preprosto za to, da je obljubil, da bodo ZDA spet tisto, kar so nekoč bile; svobodna država, kjer se administracija Bele hiše ne bo vtikala v življenje posameznika.
Svoboda je tisto, kar čez lužo razumejo dobesedno in je za levičarje, še posebej Evropejce, nekaj nerazumljivega. Oni vedo, da demokracija ne prinaša svobode, ampak da je svoboda tista, ki omogoča demokracijo. Zato ameriška ureditev ni klasična demokracija, v njihovi ustavi ni nikjer uporabljena beseda »demokracija«. Demokracija, ki je samo oblika vladanja, temelji na (demokratični) večini. Zato nekateri politologi, kot je Bernard J. Dobski, pišejo, da so ZDA republika, ki omogoča osebno, ekonomsko in politično svobodo. Nikakor ni čista demokracija, kot jo pojmuje stara celina. Ravnovesje in neštete varovalke (vključno z elektorskim sistemom) onemogočajo zlorabo oblasti vsakokratnega predsednika, republikanizem temelji na spoznanju očetov ameriške ustave, da ljudje, ki niso zmagali na volitvah, prav tako prispevajo k blaginji družbe. Neverjetno, kako daljnovidni so bili »ustanovni očetje« in kasneje štirje predsedniki, katerih obrazi so izklesani v goro Rushmore v Južni Dakoti; ti ljudje simbolizirajo načela in ideale ZDA, simbolizirajo tisto, kar je državo onstran Atlantika naredilo za največjo silo sodobne civilizacije. In ta sila temelji na svobodi. Bistvo teh temeljev je preprosto spoznanje, da ljudje želijo, da je vlada njihov podanik (ne obratno) in da država nima pravice ničesar zahtevati od ljudi, kvečjemu ljudje lahko nekaj zahtevajo od države.
Kamala Harris je poudarjala reproduktivne pravice žensk, enakost in socialno pravičnost. Česa takega zdravorazumski volivci ne razumejo. Njih zanima, koliko imajo v svojih denarnicah, ali bodo jutri lahko plačali položnice, se bodo ob visokih cenah bencina še vozili z avtomobili in ali si lahko privoščijo zavitek masla. Maslo poudarjam zato, ker je bilo smešno videti Joeja Scarborougha, voditelja oddaje »Morning Joe« na skrajno levičarski televizijski mreži MSNBC, ki je, potem ko so mu povedali, da zavitek masla ne stane več 3 dolarje, kot je bila cena leta 2020, ampak 7 dolarjev, v vidnem šoku dejal: »Sedem dolarjev? Kaj je maslo ovito v zlato?« Ja, za Američane se je življenje pod Bidnom zelo podražilo, zato so volili Trumpa, ki jim je obljubil povrnitev blaginje. Volivce prav malo briga, ali je neki Palestinec ali Afričan lačen. To ni njegov problem. Če bo on dobro živel, bo tudi doniral, da na črni celini ali na Bližnjem vzhodu ne bodo lačni. Toda najprej bo poskrbel zase, potem za druge. Mnenje levičarjev je drugačno: najprej za druge, potem za lastni narod. Pogoreli so. In prav je tako. Pravi voditelj in državnik najprej poskrbi za svoje državljane, šele če kaj ostane, za druge.
Prav zato se je veliki modri (demokratski) zid zrušil. Delavski razred, ki so ga levičarji podcenjevali in ga tepli, je spregledal. Vstal je, se uprl od vzhodne do zahodne obale. Pod Trumpovo administracijo bodo delali zase – za preživetje in svoje družine. Zato volitve v ZDA niso bile običajne volitve, bile so upor, bila je vstaja ljudi, ki so jih prebujenci zatirali. Preprosto so dvignili ameriško zastavo, sedli v svoje (za levičarje potratne) avtomobile, se vmes ustavili v McDonald’su, si privoščili burger, zavili do bližnje cerkve. Na koncu so se ustavili na volišču. In volili. Da bodo ZDA spet velike.
