Piše: Dr. Stane Granda
Početje sedanje vlade s prejšnjo in z njenim predsednikom lahko označimo samo kot obsedenost. Kako je prvi predsednik samostojne slovenske države to prenesel na toliko ljudi, je predmet psihiatrične stroke. So pa taki primeri iz zgodovine znani. Ni izključna lastnost komunistov, je pa, vsaj v 20. stoletju, značilna zanje. Koliko ljudi je režim, ki je v zgodovini v imenu ideologije pobil največ ljudi, likvidiral samo trockistov. Mnogi, ki so jih pobijali, niso imeli pojma, kaj to sploh pomeni. Kako bodo zgodovinarji v prihodnosti opredelili to patologijo Slovencev? Nima primerjave! Vsaj za 20. stoletje bodo morali izhajati iz stalinizma oziroma njegovega pojmovanja marksističnega internacionalizma. V patološkem pojavu antijanšizma se samo potrjuje, da je bila Slovenija najbolj stalinistična enota komunističnega občestva.
Nedavno nas je časnik, ki se je nekdaj predstavljal kot nosilec slovenske osamosvojitve, danes pa je pogosto vodilni v protidemokratičnih prizadevanjih nekdanjih oblastnikov, presenetil s pisanjem o zapletih pri vnovični podelitvi nekdaj vrnjenih častnih znakov svobode. Ne razumemo, zakaj so jih prejemniki prevzeli. Vzrok, zakaj so jih zavrnili, še vedno obstaja. Še več! Z odlikovanjem Ertla je postal sramota. Dejansko bi morala država za slovenske osamosvojitelje določiti novo odlikovanje, ki bi bilo hkrati tudi najvišje. Njegovo podeljevanje pa skrajno omejeno in zaščiteno proti zlorabam.
Kot je danes javno razvidno, je bila sprožitev razprave o pravilnosti ravnanja vodstva muzeja, ki je odlikovanja hranil, samo uvod v sprevrženo obračunavanje z domnevnimi Janševimi kadri in institucijami. Muzej slovenske osamosvojitve so ukinili, rešili se bodo Jožeta Dežmana. Seveda je to sprto z dejstvi in resnico, toda v ozadju je psihopatologija, proti kateri je učinkovite, če je, le psihiatrija Pravzaprav ni jasno, ali je on kolateralna škoda ali Muzej slovenske osamosvojitve. Dejstvo je, da pri vladajočih, vključno s predsednico države, patološki antijanšizem prevladuje nad minimumom patriotizma.
Razprava o deakcesiji, deinventarizaciji odlikovanj je izjemno dragocena. Sproža namreč vprašanja o ravnanju z zgodovinskim gradivom. Doslej ni še nihče načel vprašanja, ki ga je kolega Durjava duhovito označil za arhivocid. Kdaj bo Kučan poklican na odgovornost za uničenje 90 odstotkov arhivskega gradiva Udbe? Danilo Türk je kot predsednik države, ki bi moral prvi skrbeti za državno lastnino in nacionalno kulturno dediščino, Ertla zato celo odlikoval! Kdaj bodo samooklicani skrbniki zgodovinske stroke, ki so vladi pomagali uničiti Muzej slovenske osamosvojitve, nanje se namreč vlada sklicuje, načeli vprašanje uničevanja slovenskega kulturnega bogastva po drugi svetovni vojni? Ne gre samo za ideološko obračunavanje, kot so samostani, cerkve, ampak tudi take, kot je zapuščina E. H. Coste, sodišč, Okrajnega glavarstva Črnomelj leta 1973(!) … Kje je zapuščina FZC, po vojni raznesena oprema gradov, meščanskih salonov? Še bi lahko naštevali, pa za konec vprašajmo, kaj je z arhivskim gradivom, ki bi ga morali dobiti na podlagi arhivskega sporazuma z Avstrijo po prvi svetovni vojni, kaj je z arhivalijami, ki so jih odnesli Italijani … Kako je z arhivi, ki bi jih morali dobiti po razhodu Jugoslavije?
Pogled na tridesetletno preteklost slovenske države je shizofren. Menjavata se graditev države in njena destrukcija, ki včasih učinkuje kot zarota. Ne samo politična, ampak tudi kriminalna, ki pogosto celo prevladuje. Za toliko, kot se je v slovenski državi nakradlo, ni mogoče dobiti paralele v zgodovini. Da bi to potekalo čim manj opazno, se ustvarja vtis permanentne revolucije, ki popravlja posledice kontrarevolucije, ki so jo povzročili osamosvojitelji in nosilci demokracije. Kako razumeti, da je Ropova vlada odrekla Pučniku, ki mu vsi priznavajo, da je oče slovenske države, državni pogreb, organizirajo pa ga Zemljariču, pa ne samo njemu, ampak vsem, ki so izstopali, bili utelešeno nasprotje demokratizacije in slovenske državnosti. »Solkanska vlada« dosedanjim tegobam dodaja še novo, in to v obliki ropanja in siromašenja najrevnejšega dela prebivalstva v imenu energetske krize, ki ji bo spomladi sledila prehranska. Vlada veliko obljublja in napoveduje, dejansko pa se ne zgodi nič. Zaradi »velikih odkritij« o stanju v zdravstvu ne bo niti en pacient minuto prej operiran.
Trdijo, da Slovenija ni normalna država. Medtem ko se v njih pogovarjajo o človeku prijazni prihodnosti, pri nas prevladuje obsedenost o podobi in vsebini preteklosti. Falzificiranje zgodovine je institucija. Žrtev tega že dolgo ni več samo osamosvojitev, ampak »nedotakljiva« revolucija, ki postavlja smrt (Dražgoše…) kot najvišjo vrednoto, vrh in smisel »NOB«.
Solkanska vlada se je skupaj s predsednico države, spomnimo se njenega koroškega zdrsa, z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve trajno zapisala v slovensko kulturno zgodovino. Takega barbarstva, zavrženosti, primitivizma in cinizma brez primere, prezira do slovenstva so bili doslej na slovenskih tleh sposobni le nacisti. Dodatna tragika je v tem, da so eno ključnih vlog pri tem odigrali nekateri zgodovinarji z ljubljanske filozofske fakultete in njihovi kompanjoni.
