Piše: dr. Metod Berlec
Slovenska prestolnica Ljubljana bi morala biti simbol evropske urejenosti, transparentnosti in poštenega upravljanja. Namesto tega je že dolgo prizorišče balkanskih poslov, kjer se prepletajo politični vplivi, korupcija in nepotizem.
V središču teh zgodb je ljubljanski župan Zoran Janković – človek, ki ga mnogi vidijo kot simbol sistemske korupcije. V tokratni številki Demokracije namenjamo osrednjo pozornost prav njemu. Že več kot desetletje je namreč obremenjen z vrsto preiskav, obtožb in sodnih postopkov, a se ti praviloma končajo brez epiloga oziroma z oprostitvijo. Namesto da bi organi pregona opravili svoje delo, se postopki ustavljajo zaradi domnevnega pomanjkanja dokazov, procesnih napak ali političnih pritiskov. Rezultat je jasen: človek, ki bi moral že zdavnaj odgovarjati pred sodiščem, še vedno vodi slovensko prestolnico in se vede kot mafijski šef, ki je nedotakljiv. Pod vlado Roberta Goloba Janković vidno vleče niti iz ozadja. Golob, nekdanji član njegove stranke, se namreč pogosto znajde v položaju, ko je povsem očitno, da je prav razvpiti ljubljanski župan tisti, ki usmerja številne vladne odločitve.
Če bi slovenska policija, tožilstvo in sodstvo delovali tako, kot bi morali, bi bil Janković verjetno že za zapahi. Očitki o pritiskih na uradnike, o spornih sponzorskih pogodbah, o vplivu na izdajo gradbenih dovoljenj in o odpisih milijonskih dolgov njegove družine so preveč resni, da bi jih lahko odpravili z zamahom roke. Toda ker se postopki znova in znova ustavljajo, Janković še naprej uživa privilegije, o katerih navadni državljani lahko samo sanjamo. Njegove znamenite besede, izrečene leta 2014 na hrvaški televiziji, še danes zvenijo kot ciničen opomnik. Spomnimo. Voditelj ga je vprašal, ali se boji, da bo obsojen in se bo znašel za zapahi. Janković: »Niti slučajno. Jaz sem bil v vseh teh letih na področju izvršne oblasti največji nasprotnik politike Janeza Janše.« Takrat je torej samozavestno napovedal, da v Sloveniji nikoli ne bo obsojen. In res še ni bil. Nedvomno tudi zato ne, ker prijateljuje z zadnjim šefom partije Milanom Kučanom in celo s predsednikom vrhovnega sodišča Miodragom Đorđevićem, ki simbolizira vse, kar je narobe v slovenskem sodstvu, Še dobro, da odhaja slednji konec leta v pokoj, saj je dopolnil 70 let in mu bo prenehala sodniška funkcija.
Ob tem je jasno, da Jankovićevo balkansko-mafijsko razmišljanje in delovanje presega vse normalne evropske politične, etične in pravne standarde, zaradi česar postaja breme za vladajočo tranzicijsko levico. Tako kot Golobovo egocentrično, avtoritarno in vsebinsko prazno delovanje. To je nedvomno priložnost za opozicijo pod vodstvom SDS, da se pred javnostjo izkaže kot alternativa. Predsednik SDS Janez Janša se tega zaveda, zato po Sloveniji predstavlja vizijo »koalicije z volivci«. Vizijo normalne evropske in demokratične Slovenije.
