Piše: Gašper Blažič
Oktobra letos bo minilo deset let od dogodka, ki bi verjetno ostal neopažen, če ne bi zaradi njega naredili vik in krik. Namreč, jeseni 2016 se je na pročelju frančiškanske cerkve – le malce proč od kraja, kjer je nedavno poziral Robert Golob s svojim »burek« prijateljem “Duletom” – pojavil ekran, ki je ciklično predvajal kratek film »Čudež življenja« o razvoju zarodka od spočetja do rojstva. Predvajanje je ob soglasju vodstva frančiškanskega samostana izvajal Zavod Živim.
Nič posebnega, če ne bi film vzbujal slabe vesti nekomu, ki je na policijo podal anonimno prijavo zaradi kaznivega dejanja hujskanja proti ustavi. Zadeva je prišla v medije, nato pa je vzrojila Mestna občina Ljubljana in zahtevala takojšnjo odstranitev ekrana in predvajanja filma, češ gre vendar za kršenje ustave. Oglašale so se tudi stranke tranzicijske levice, pa tudi nevladne organizacije. No, takrat Nike Kovač še ni bilo med aktivistkami za varen splav. Nastal je vihar v kozarcu vode, zaradi katerega je cela Slovenija izvedela za nek film, ki, mimogrede, sploh ni omenjal splava. Opisoval je samo razvoj otroka od spočetja do rojstva. Očitno je za tak razvoj, sploh v prvih tednih po spočetju, »nevarno« vedeti, zato so nasprotniki tudi zahtevali cenzuro filma. Ne, niso hoteli o tem niti razpravljati, pač pa so v maniri kakšnega Staneta Dolanca zahtevali prepoved, cenzuro. A v resnici so filmu naredili strašansko reklamo. Lahko bi ostal nekje v anonimnosti, vendar je postal viralna vsebina za mnoge, ki zanj sicer ne bi izvedeli.
Da boste vedeli, o katerem filmu je govora:
O tem, koliko razburjenja lahko povzroči en tak preprost in kratek film, smo se takrat precej pogovarjali tudi v krogih katoliških laikov. Znanec, aktiven v molitvenih skupinah, je takrat dejal, da je to dokaz, kako je hudič v resnici primitiven in neumen. Vaša stvar je, drage bralke in bralci, ali je hudič za vas resnična oseba ali zgolj metafora. Zame ni zgolj metafora ali simbol, ker sem že doslej videl, slišal in doživel preveč, da bi lahko iz tega delal zgolj nek akademski vrtiljak. O tem je v slovenskem jeziku objavljenih že precej pričevanj, o legijah demonov je denimo spregovoril Francesco Vaiasuso, pa Nicky Cruz, in navsezadnje eksorcist oče Gabrielle Amorth.
Sicer pa:
Dovolj za modre.
Na ta dogodek s filmom o čudežu življenja sem se spomnil včeraj dopoldne, ko sem prejel prvo neuradno informacijo, da bo Asta Vrečko oz. Levica vložila tožbo proti Demokraciji. Zaradi zadnjega pisanja o povezavah med Levico in Fotopubom. Avtor naslovnega članka je moja malenkost, to že lahko povem. Imam sicer vtis, da sem s tem člankom zgolj odkril »toplo vodo«, čeprav je res, da sem na enem mestu združil številne povezave, ki segajo ne samo v Levico, ampak v sam vrh globoke države.
Čeprav na splošno ni prijetno, ko izveš novico, da te kdo toži, pa moram priznati, da sem se tega dejanja tokrat razveselil. Ne samo, da nam je Asta Vrečko naredila reklamo, ki je ne more narediti niti sto najboljših marketinških gurujev, pač pa je s tem pripomogla, da se bo Fotopub končno preselil na sodišče. Kar pomeni, da bodo žrtve radiatorskih orgij imele končno možnost spregovoriti. Prav tako tudi nekatere priče, ki poznajo povezave med slovenskimi Epsteini, politiko in estrado. Povedano drugače: Asta Vrečko se je odločila, da dokončno odpre Pandorino skrinjico. Čestitamo, bravo, hvala, Asta!
Pravzaprav moram priznati, da ne vem, kdo zdaj toži: ali stranka ali Asta Vrečko osebno? Če sem prav razumel, gre za odškodninsko tožbo proti Demokraciji. Zanimivo, kljub navajanju, da gre za širjenje sovraštva, ni bilo govora o kazenskih ovadbah, čeprav je takšno dejanje pregonljivo po uradni dolžnosti. Nenavadno. Kako je že bilo leta 1988? Takrat je Janez Janša imel neki dokument, ki bi kakor lahko “vznemiril javnost”. To je bil seveda bolj izgovor, v resnici ga je Udba iskala čisto iz drugih razlogov (več o tem nova knjiga Igorja Omerze o “Kaplarju”).
Prvi odzivi na tožbo že kažejo, da je že sama napoved tožbe povsem kontraproduktivna. Manj kot mesec dni pred volitvami nihče, ki kaj da na lasten imidž, ne gre v sodno pravdo z medijem. Sploh pa ne s političnim magazinom. Lahko bi našo objavo enostavno ignorirali, češ gre za prepričevanje že prepričanih in novinarsko prežvekovanje znotraj nekega političnega mehurčka. A očitno jih je moralo nekaj zelo vznemiriti, le da še ne vemo, kaj točno je to bilo. Je bila to morda omemba kandidature Tine Brecelj (z Vrhovnega sodišča RS!) pri Levici? Morda omemba, da Dušana Josipa Smodeja nekdo iz politično-sodne sprege močno ščiti? Morda pa je kriva omemba razvpite srbske umetnice Marine Abramović, ki povezuje Epsteina in slovensko levičarsko (kvaziumetniško) elito? Morda to, ker smo omenili Zdenko Badovinac, ki je še leta 2022 prala dobro ime Dušana Smodeja, sedaj pa je celo predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada? Oprostite, kdo je tu nor?
Kaj pa, če je bil sprožilec tožbe morda namig, ki ga je v javnost ravno v času slovenskega kulturnega praznika lansiral Matic Munc, da je v tem loncu preveč »močnih kuhalnic«? Namreč, če kakšna stvar vzbuja psihološko negotovost, je to spraševanje, koliko v uredništvu Demokracije v resnici vemo o Fotopubu. Torej, kaj »mi« vemo, pa tega »oni« ne vedo. Na tem mestu Asti Vrečko lahko mirno sporočim, da glede Fotopuba pred volitvami še nismo rekli zadnje besede. Ne le zaradi tožbe, ampak zaradi resnice. Nismo še zapisali vsega.
Zelo verjetno je, da se Levica morda najbolj boji kar Smodeja samega. Slednji je bojda »na begu«, ni povsem jasno, kdo ga financira, nekaj je o tem danes zjutraj pisal portal Požareport. Toda prav Smodej je tisti, ki se ga levičarska elita sedaj boji kot hudič križa. Če bi se po kakšnem nesrečnem naključju zgodilo, da bi Smodej “začivkal” še pred volitvami, bi to imelo brutalne posledice za celotni levi tabor. Ne samo za stranke, ampak tudi za vse vplivneže, ki stojijo za njimi. Vključno z Milanom Kučanom in Zoranom Jankovićem. Zato je jasno, da je levičarjem v interesu, da je Smodej na begu, a vendar na svobodi – vsaj do volitev. In lahko upravičeno sklepam, da na sedežu Levice vsak dan s strahom pričakujejo kakšno novo razkritje. Zlobni jeziki pravijo, da v takšnem negotovem vzdušju »sesalci za prah delajo intenzivneje«. Nervoza pa je lahko huda stvar, človek v takšnem stanju hitro naredi kakšno neumnost, ki jo kasneje obžaluje, a je ne more več popraviti.
Sicer pa, že spoštovani kolega Peter Jančič je marsikaj zanimivega v zvezi s tem pojasnil v kolumni (TUKAJ). Tisti kolumni, ki je bila prvotno objavljena na portalu Siol.net, vendar so jo s portala odstranili. Cenzurirali. Ko jo boste brali, boste vedeli, zakaj je bila cenzurirana.
Kakorkoli že, tudi če Asta Vrečko že danes stopi korak nazaj in si premisli glede tožbe, je z včerajšnjim dejanjem dokončno odprla Pandorino skrinjico stranke, ki jo vodi skupaj z Luko Mescem. Ki je bil v zadevi Fotopub enkrat že kompromitiran. Zaradi mene lahko tudi to kolumno, ki jo pravkar berete, označijo s sintagmo »corpus delicti«. Če smo že začeli, gremo pač do konca. Led, v katerega nas je potisnila tranzicijska plenilska elita, bo kmalu razbit. In to je najpomembneje. V vsakem primeru je hudič primitiven in neumen. Tudi v primeru Fotopub.
