Piše: Gašper Blažič
Ko sem nedavno prebiral knjigo Tomáša Halíka Spovednikova moč, sem naletel na kratek odlomek, v katerem avtor knjige predstavlja enega od teoloških genijev prve polovice 20. stoletja.
To je bil francoski jezuit, paleontolog in teolog Pierre Teilhard de Chardin. Zagotovo eden od genijev moderne teologije in velik ljubitelj znanosti, čeprav o njem še vedno potekajo številne razprave, kako pravoveren je bil v resnici. Zagotovo je imel zaradi svojih pogledov kar nekaj težav s cerkvenimi avtoritetami, a ne tako hudih kot denimo njegov nekoliko mlajši rojak, prav tako jezuit Henri de Lubac. Teilhardova dela so po njegovi smrti leta 1955 navduševala celo bolj konservativno usmerjene mlade teologe, predvsem v evropskih državah vzhodno od železne zavese, kjer je zaradi številnih blokad na področju izobraževanja tudi med katoličani vladalo duhovno mrtvilo.
Nad njegovimi trditvami, ki jih sicer povzema Halík, bi zagotovo kdo dvignil obrvi ob tisti, da so bili totalitarni režimi samo karikatura in deviantna oblika prave enotnosti. Teilhard de Chardin je bil dejansko pionir globalizacije, čeprav tega pojma ni uporabljal. Vizija planetarnega poenotenja človeštva je čedalje bolj postajalo sedišče njegovega razmišljanja. Po njegovo »biti« pomeni »bolj se združiti«. Dejansko je s tem nezavedno vplival tudi na nekatera znotrajcerkvena gibanja, ki še danes oznanjajo edinost kot svojo osrednjo vrednoto (denimo fokolari, ki jih je ustanovila Chiara Lubich), zelo verjetno pa je s svojo miselnostjo vplival tudi na krščanske očete združene Evrope, ki so po končani drugi svetovni vojni iskali nove možnosti za preseganje starih sovraštev, kar je nazadnje pripeljalo do ustanovitve Evropske unije, kot jo poznamo danes. Toda Teilhardov Christus evolutor bi utegnil sprožiti tudi kakšne asociacije na novodobni (kulturni) marksizem in njegove versko-kulturne aplikacije v Latinski Ameriki, iz katere izhaja tudi papež Frančišek. Priznati je treba, da konservativni evropski kristjani sedanjega papeža zaradi nekoliko drugačnega načina izražanja in svojevrstnih vsebinskih poudarkov na področju ekologije in socialne pravičnosti morda malce teže razumemo, čeprav smo ga kljub temu večinoma dobro sprejeli.
Seveda nam težnje po pretiranem planetarnem združevanju dandanes zaradi grenkih izkušenj s pretiranim poenotenjem in z novodobnim, pravzaprav že posodobljenim »demokratičnim centralizmom« (izvažanjem različnih prebujensko-socialističnih ideoloških konstruktov iz centra v vse države članice EU) vsaj nekoliko smrdijo po žveplu. A kot sem že spomnil v enrm od svojih prejšnjih zapisov: ni toliko težava v teh idejah kot v tem, da se namesto aristotelskega načina razmišljanja, ki išče srednjo pot med Scilo in Karibdo, vse bolj uveljavlja manihejski dualizem: ali si absolutno »naš« ali pa absolutno »njihov«. Ta nevarnost se ne pojavlja samo v slovenski in evropski politiki, najdemo jo denimo tudi pri sodobni ekološki agendi, kjer se nekateri katoliški pisci pridružujejo trobljenju v apokaliptične rogove zaradi skorajšnje katastrofe našega planeta. Vse v slogu Grete Thumberg, češ, ali ne bomo zaradi neukrepanja kmalu tudi na Zahodu postali podnebni begunci, ki ne bodo mogli nikamor zbežati.
Paradoksalno pri vsem tem pa je, da so prav ti pisci pri svojem sklicevanju na meje človeškega razuma pozabili, da naravne nesreče ter izredni vremenski pojavi niso nekaj novega, ampak jih poznamo že ves čas zgodovine. Prav tako so pozabili, da so ti pojavi povezani tudi z množičnim odpadom od Boga na Zahodu in ne nujno s pregrevanjem Zemlje. Sodobni »aristotelisti« seveda nismo proti varstvu okolja, prav nasprotno – vsekakor pa nasprotujemo politikantski zlorabi ekologije in znanosti. Ob teh pojavih, predvsem ob dualizmu, se Aristotel obrača v grobu.
