Piše: Dr. Andreja Valič Zver
V teh dneh je skoraj nemogoče razmišljati in pisati o čemerkoli drugem kot o strašni vodni ujmi, ki se je v začetku letošnjega avgusta znesla nad večjim delom Slovenije ter povzročila ogromno materialne škode in še več človeškega trpljenja. Res so razsežnosti avgustovske vodne apokalipse skorajda neizmerljivo globoke v vseh mogočih smislih. A zgodovinarji in drugi strokovnjaki opozarjajo na naravne katastrofe v preteklosti, ki so s podobno huronsko močjo uničevale domačije, polja in travnike ter botrovale smrtim, lakotam, boleznim, množičnim preseljevanjem ter korenitim spremembam naravne in kulturne krajine.
Sodobni problem človeštva je, da pod vtisom prevladujoče prebujenske ideologije skušamo krivdo za naravne nesreče pripisati le človeku, ki da zadnja desetletja penetrira naravo. A zgodba še zdaleč ni tako preprosta. Pred nedavnim sem imela priložnost videti zgodovinski pregled naravnih katastrof skozi zgodovino. Za Slovence, morda predvsem za Gorenjce, je pomenljiv potres iz leta 1348. Med drugim je uničil Tržič, ki je bil tedaj precej više kot danes. V januarski noči se je dobesedno prelomil greben Košute in pod sabo pokopal dobršen del gorenjskega življa in gospodarstva, zlasti rudarstva. Sledi strahotnega potresa so še danes vidne na vseh ravneh podljubeljskega raja. Isti potres je odlomil tudi goro Dobrač nad Beljakom. Velikanski kupi skal, kamenja in zemlje so zasuli mesto in Ziljsko dolino, kjer so tedaj živeli večinoma Slovenci. Ogromno vasi je bilo poplavljenih, veliko ljudi je umrlo, posledice pa so vidne še celo danes. Tako je npr. trava v Ziljski dolini zelo kisla in primerna le za konjsko krmo.
Eden od apokaliptičnih mejnikov je bil tudi potres na Idrijskem leta 1511, ki je najmočnejši znani potres na Slovenskem, z močjo kar 6,8. Posledice so bile popolnoma porušena Idrija in Bovec, porušen grad v Tolminu, poškodovan grad v Škofji Loki in celo ljubljanske Križanke. Žrtev naj bi bilo po nekaterih podatkih kar 12 tisoč.
Katastrofalne poplave na Ljubljanskem barju v 18. stoletju, ko je neregulirana reka Ljubljanica poplavila stotine kmetij, so bile razlog za mnoge izboljšave. Tedanje oblasti so z graditvijo Gruberjevega kanala poskušale preprečiti vsakoletne poplave in treba jim je priznati, da jim je to v dobršni meri uspelo. Če se preselimo v sedanji čas, se spomnimo hudih poplav v Žireh, Železnikih in bohinjskem koncu pred nekaj leti, pa še mnogih drugih naravnih nesreč, ki so nas pretresle in po svoje tudi streznile.
Pomenljivo dejstvo, ki se pojavlja v časih naravnih katastrof, so številne drobne zgodbe o strahu in obupu pa tudi neskončnem pogumu in veličastni pripravljenosti pomagati soljudem v stiski. Zlasti slovenski gasilci, reševalci, vojaki, policisti in vsi tisti, ki posredujejo v prvih urah vodne in drugih katastrof, so vredni našega najglobljega spoštovanja in vsestranskega ovrednotenja njihovega truda. Na neki način se nam letos ponavlja zgodba lanskega poletja, ko je gorel Kras. Mnogi so tedaj hrabro tvegali svoja življenja, da bi reševali imetje in življenja drugih. Menim, da se vse premalo zavedamo, kako tanka je črta med življenjem in smrtjo v teh odločilnih trenutkih in kako stresno je lahko vsakršno sodelovanje v tovrstnih reševalnih operacijah. Na žalost vse te pogumne ljudi, ko se ugasnejo kamere in se pozornost javnosti usmeri drugam, zdajšnja slovenska oblast bolj ali manj pozabi. Kolikor vem, je od lanskih Golobovih obljub o izplačilu pravičnega zneska gasilcem, ki so sodelovali v gašenju požara na Krasu, ostal le dim.
Tudi letos je premier po fiasku z začetnim vladnim molkom pohitel z donečimi izjavami npr. o množični graditvi montažnih hiš (gladko je preskočil vprašanja, kot je npr. pomanjkanje primernih zemljišč, kopico birokratskih ovir idr.) in zmedenimi ukrepi (beri: dan solidarnosti, ko bi bilo mnogo bolje, da bi Slovenija delala za žrtve poplav). Naj omenim še precej nenavadno izpostavljanje civilne zaščite (poveljnik CZ »vlada« namreč z odloki, ki bi jih pravzaprav morala sprejemati kompetentna vlada v skladu s svojimi pristojnostmi). Hkrati pa je Slovensko vojsko, ki na terenu po svojih močeh opravlja herojsko delo ter ima zadostne resurse, pa tudi jasen sistem poveljevanja in pristojnosti, nekdo znova »postavil v kot«. A naj svoj razmislek sklenem s prepričanjem, da je slovenski narod od nekdaj mojster preživetja – bo tudi, ko samovšečnih oblastnikov že zdavnaj ne bo več!
