Piše: Gašper Blažič
Čeprav je soteska reke Iške danes priljubljena izletniška točka v bližini Ljubljane, pa se je pred dobrimi 80 leti tam pripetila strahotna tragedija: borci Šercerjevega bataljona so 17. maja 1942 napadli tamkaj živeče Rome in jih pobili skoraj 50, med njimi skoraj polovica otrok ter nosečnica. Pod streli komunističnih borcev so tedaj padli tudi trije civilisti slovenske narodnosti, tako da je skupno število umorjenih na ta dan 53.
Podrobnosti tega sramotnega dogodka si lahko preberete TUKAJ. Žal pa je to le eden od številnih partijskih pomorov, a zanj je značilno, da je šlo za prvi takšen množični napad. Pazite, prve vaške straže, ki jih režimski zgodovinarji na žaljiv in neresničen opisujejo kot »prve kolaborantske enote«, so se pojavile šele mesec kasneje, junija 1942! Kar je tudi jasno sporočilo, da je vsakršno povezovanje genocidnega dejanja v soteski Iške s kolaboracijo zgolj prozoren poskus lažnive propagande in opravičevanja komunističnih zločinov. Je pa 17. maj zato postal spominski dan žrtev komunističnega nasilja, vendar je, kot vemo, sedanja (Golobova) vlada ta spominski dan izbrisala. A to še ni vse: država Slovenija več kot 30 let po svojem nastanku ter formalnem prelomu s titoizmom še vedno ni poskrbela za dostojen pokop in izdajo mrliških listov žrtvam komunističnih pobojev. In pazite: tu gre za žrtve komunistične revolucije, prve od njih so padle že jeseni 1941, ko je v svojih pismih ukaze za čistke izdajal Boris Kidrič, visoki funkcionar KPS, ki ga je iz dunajskega zapora rešil nihče drug kot duhovnik, profesor in domoljub dr. Lambert Ehrlich. Tudi Erhlichovo življenje je ugasnilo pod streli komunističnega napadalca in to dober teden po pomoru Romov, natančneje 26. maja 1942.
Zakaj navajam ta dejstva? Predvsem zaradi dogajanja v zgradbi Evropskega parlamenta v Bruslju – uradni sedež parlamenta je sicer v Strasbourgu, kjer je enkrat mesečno plenarna seja parlamenta – v začetku tega tedna. Kot je znano, je bila zaradi lanske ukinitve nacionalnega spominskega dneva na žrtve komunizma sprožena peticija, naslovljena na Evropski parlament, podpisalo jo je okoli dva tisoč ljudi s prvopodpisanim zgodovinarjem dr. Mitjo Ferencem. V Evropski parlament, natančneje v urad odbora za peticije, je bila vložena že pred poletnimi počitnicami 2023. Ob tem ni odveč dodati, da v omenjeni urad skoraj vsak dan prispe cel kup peticij in le redke od njih so uvrščene na dnevni red sej odborov. Ker je imela slovenska peticija v povprečju zelo visoko število podpisov, jo je odbor Evropskega parlamenta v začetku tega leta uvrstil na dnevni red ene od februarskih sej odbora kot točko z visoko prioriteto, kar pomeni, da je bil na seji navzoč tudi predstavnik Evropske komisije. Po pravici povedano, pobudnica peticije, evropska poslanka Romana Tomc od same obravnave peticije ni imela velikih pričakovanj, tako kot vsi tisti, ki smo zadevo spremljali v živo, tako rekoč na kraju dogodka. Morda le v toliko, da se evropska javnost seznani z dejstvom, da ne glede na vse do sedaj sprejete resolucije in deklaracije, ki obsojajo totalitarizme v Evropi in nalagajo razgradnjo njihove dediščine, še vedno obstaja vsaj ena država, kjer se določena politična opcija smatra za »ponosnega naslednika« totalitarnega režima (pa pustimo ob strani trenutne razkole med formalnimi »ponosnimi« nasledniki ter frakcijami, ki izhajajo iz njih). Namreč, tako premier Robert Golob s svojimi ministri kot tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar v svetu predstavljata Slovenijo kot urejeno, demokratično in civilizirano državo, čeprav gre tu za tipičen primer Potemkinovih vasi.
Sam sicer nikoli nisem gojil iluzij, da bo Bruselj ali katerakoli nadnacionalna institucija reševala naše temeljne civilizacijske težave. In jih tudi sedaj ne. Ob tem naj spomnim, koliko časa je mednarodna skupnost mižala na obe očesi, ko je razpadala Jugoslavija, in je seveda branila tedanjo svojo predstavo o tem, da lahko s finančnimi darili ohrani enotno Jugoslavijo (in še po tistem, ko je nedavno umrli pravnik Robert Badinter razglasil konec skupne države, so gojili iluzijo o ponovni sestavi jugoslovanske federacije). Rezultat zatiskanja oči pred brutalnimi kršitvami človekovih pravic v desetletjih obstoja »Titolandije« je bil strahoten, genocid v Srebrenici je bil samo vrh ledene gore (in ta dogodek je bilo mogoče preprečiti). Naj spomnim tudi na slepoto mednarodne politike ob vsem dosedanjem Putinovem rožljanju z orožjem. Kljub temu pa je bil na videz obroben dogodek na pepelnično sredo 14. februarja 2024 (deset dni pred drugo obletnico agresivne invazije ruske vojske v Ukrajino) v resnici zelo pomemben, kar se je pokazalo tudi v reakcijah branilcev revolucionarnih izročil. Zaradi vroče razprave ob predhodni točki se je dnevni red obravnave prej omenjene peticije zamaknil za eno uro, očitno pa slovenski problem evropske levice ni posebej zanimal, peticiji praktično nihče ni nasprotoval, kljub dokaj minorni pripombi sicer pregovorno jezične danske poslanke Zelenih Margrete Auken o tem, da bi morali upoštevati žrtve vseh fašističnih sistemov. A glavna poanta vseh govornikov, ki so se prijavili k besedi, je bila, da je potrebno sedanjega predsednika slovenske vlade spomniti na osnovne civilizacijske norme, kot je npr. pravica do groba, in da bodo nanj pozorni tudi v vrhovih evropske liberalne skupine (ALDE), v kateri ima Slovenija dva evropska poslanca. Torej, majhen korak za Evropski parlament, a velik korak za Slovenijo.
Odzivi ostalih slovenskih evroposlancev, zlasti tistih iz vrst Alde ter socialistov, me pravzaprav niti niso razočarali. Govorili so o tem, da gre za tipično predvolilno potezo SDS. Kar je tipična reakcija zagovornikov ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil – ko pred evropsko javnostjo »zagusti«, reagirajo tako, da se naredijo idiote. Namreč, zelo dvomim, da je četverica evropskih poslancev iz vrst tranzicijske levice toliko neumna, da ne bi vedela o tem, kako je SDS nasploh zadržana pri predvolilni uporabi t. i. »ideoloških tem«. Razprave o polpretekli zgodovini namreč nikoli niso bile ugodna predvolilna tema, vsaj ne za pomladno stran, saj je splošna indoktrinacija slovenske javnosti prehuda, da bi SDS v teh mesecih, ki so še ostali do volitev v Evropski parlament, to vprašanje v kampanji pred volitvami evropskih poslancev izpostavila kot prioriteto. Tudi zato je avtor teh vrstic na tiskovni konferenci v Bruslju v torek, 13. februarja, Romani Tomc in dr. Mitji Ferencu zastavil prav to vprašanje, namreč o možnosti predvolilne zlorabe te teme. Vendar si Romana Tomc, kot je sama pojasnila datuma obravnave te peticije ni izbrala sama. Je pa mogoče pričakovati, da ji bodo v naslednjih nekaj mesecih, zlasti v maju, ko bo potekala formalna predvolilna kampanja, kandidati iz drugih strank to vrgli pod nos, češ sramotite svojo domovino. Toda kdo bolj sramoti svojo domovino pred svetom: tisti, ki se na temeljna civilizacijska vprašanja, grdo povedano »poserje«, ali tisti, ki na takšno zloveščo prakso javno opozori? Antigona ali Kreon?
In še en medklic: tudi evroposlanka Ljudmila Novak, ki obžaluje (!), da je peticija sploh prišla na dnevni red odbora za peticije, me že nekaj časa ne more več razočarati. Že pred tem sem jo uvrstil ob bok leve evroposlanske četverice (Grošelj, Joveva, Nemec, Brglez) in upam, da jo po letošnjem juniju ne bo več v Evropskem parlamentu, niti kje drugje v slovenski politiki. Ker je doslej že velikokrat zamudila priložnost, da bi bila tiho. Ker ima to brezno brez dna vse globje dno, bi ta pojav v slogu legendarnega prulskega nogometaša komentirala pravosodna ministrica v odstopu Dominika Švarc Pipan. Povedano drugače: Ljudmila je že dolgo na Kreonovi strani.
Torej: če bi evropska poslanka Romana Tomc na ta vprašanja, kot so npr. pravica do groba in spomina, gledala skozi spekter gole predvolilne preračunljivosti, potem ta peticija nikoli ne bi prišla niti do vratarja, kaj šele do odbora za peticije Evropskega parlamenta. In navsezadnje, uspeh te peticije je tudi v tem, da težišče vprašanja žrtev komunističnega nasilja pomika v želeno smer. Zato je bila izbira datuma nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma še toliko bolj boleča klofuta za branilce revolucionarnih izročil. Morda se bo kdo spomnil, da se je še pred nekaj leti, ko je debata nanesla na žrtve revolucije, govorilo zgolj o pobitih domobrancih leta 1945, s čimer je zgodba zlahka pristala v kategoriji obračuna vseh evropskih držav s svojimi kolaboranti, ne da bi bilo pri tem izpostavljeno bistvo: komunistična revolucija. Ki na slovenska tla ni bila prinešena s sovjetskimi tanki, ampak je imela svojo avtohtonost, na katero je bil denimo ponosen tudi razvpiti Stane Dolanc. In navsezadnje, z revolucijo so se naglas hvalili številni njeni »heroji«, kot sta denimo Mitja Ribičič in Ivan Maček.
Prav resnica o revoluciji bi tudi vzela veter iz jader tistim na naši zahodni meji, ki menijo, da so »titini« v Istri pobijali samo Italijane in da v fojbah (kraških jamah! – to velja tudi za tiste na Kočevskem in Notranjskem, kamor so likvidatorji zmetali na tisoče trupel pripadnikov različnih narodov) ni Slovencev. Kajti zgodovinski falzifikati so tista hrana, preko katerih neotitoizem in neofašizem hranita drug drugega. Za modre dovolj.
