Piše: Jože Biščak
Imel sem ta privilegij, da sem si jeseni 2019 dopisoval s sirom Rogerjem Scrutonom. Najbrž največji konservativni filozof preloma tisočletja je napisal tudi tekst za revijo Demokracija, menila sva se, da bi s predavanjem obiskal Slovenijo. Žal je v začetku leta 2020 umrl po hudi bolezni, ki se mu je še poslabšala potem, ko je zaradi intervjuja v New Statesmanu (kjer je novinar George Eaton selektivno uredil njegove izjave o Georgeu Sorosu, Kitajcih in islamofobiji) doživel pogrom.
Kot da bi na kaj takega konservativni establišment samo čakal, saj so se mu torijci nemudoma odpovedali, da ne bi bili obtoženi rasizma, homofobije ali antisemitizma. Scruton je namreč govoril neprijetne in politično nekorektne resnice: da je islamofobija pogosto levičarski propagandni izraz za kritiko islamizma; da množične migracije ogrožajo avtohtoni narod; da homoseksualnost ni »normalna« v smislu reprodukcije. Čeprav je kasneje doživel opravičilo, ker so bili citati iz intervjuja zmanipulirani, je bila škoda narejena.
Podobno usodo je doživel norveški konservativni evroposlanec Hallgrim Berg, ki se je septembra 1991 v parlamentarni skupščini Sveta Evrope edini uprl sprejemu poročila z naslovom »Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi«. Poročilo je ponižalo evropsko civilizacijo in krščanske vrednote ter še bolj odprlo vrata islamu. Berg je na koncu, preden mu je besedo odvzel liberalno-konservativni predsednik, Šved Anders Björck, dejal: »Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi.« Čeprav se je večina njegovih ideoloških kolegov z njim strinjala, so raje molčali, ker so se bali medijskega križanja in izgube donatorjev. Ali britanski konservativec Enoch Powell, ki so ga iz lastnih vrst izločili zaradi njegovega govora (april 1968), ki je postal znan pod imenom »Reke krvi«. Ostro je kritiziral priseljevanje iz tretjega sveta na Otok, zato je bil označen za ksenofoba. Danes vemo, da je imel prav: migrantske tolpe sistematično posiljujejo bela angleška dekleta, organi pregona s pomočjo politike pa gledajo stran, da ne bi bili deležni očitkov o rasizmu.
Scruton, Berg in Powell so samo najbolj znani izmed mnogih na desnici, ki se jim je lastni establišment odpovedal, da ne bi jezil levičarjev in medijskega mainstrema. Vse zaradi domnevnega oddaljevanja od tako imenovanih »evropskih vrednot«. Ampak: kaj so evropske vrednote? Kaj so tiste vrednote, zaradi katerih je evropska civilizacija postala najbolj veličastna civilizacija v zgodovini človeštva? Je evropska vrednota posiljevanje šolarjev s transseksualnostjo? Mahanje z mavrično zastavo? Je to mogoče multikulturalizem in menjava avtohtonih narodov z ljudmi iz tretjega sveta? Poveličevanje abortusa (kulture smrti)? Ali strašenje Evropejcev, da bo planet zgorel, če se ne bodo odpovedali blaginji in svojih denarnic brez ugovora izročili kultu podnebnih alarmistov?
Ne, nič od tega niso (izvorne) evropske vrednote. Vse to so postmodernistične izmišljotine, ki jih vsiljujejo evropski birokrati in omejujejo svobodo. Že Friedrich von Hayek je opozarjal, da največja grožnja svobodi ni vladar, ki ne skriva tiranskih nagnjenj, temveč dobrohotni planer, ki hoče urediti življenje v imenu »višjih vrednot«. Te vrednote danes poznamo pod imenom »evropske«. A bom zelo jasen. Prave evropske vrednote temeljijo na nuklearni družini, krščanski tradiciji, avtohtonih in suverenih narodih, enakosti pred zakonom. Gre za univerzalne in naravne vrednote, za katere se je vredno boriti in je zanje vredno biti preganjan.
Da je bil na dno potisnjen iz lastnih vrst v lastni državi, ko so ga drugje dvignili, je v zadnjem tekstu pred smrtjo zapisal Scruton. Toda: »… ko se ozrem nazaj na zaporedje dogodkov, sem lahko le vesel, da sem živel dovolj dolgo, da sem to videl. Ko se približaš smrti, začneš spoznavati, kaj pomeni življenje in kaj pomeni hvaležnost.«
Ja, angeli bodo vedno sedeli na ramenih pokončnih ljudi.
