Piše: Dr. Mitja Steinbacher, dekan Fakultete za pravo in poslovne vede (Katoliški inštitut)
Nouriel Roubini je v svojem zadnjem komentarju za Project Syndicate zapisal, da je pred vrati velika dolžniška kriza, mati vseh kriz, ki se ji ne bomo mogli izogniti. Svetovno gospodarstvo se je po desetletju superlahke monetarne politike, izrazitega zadolževanja držav in lahko dostopnega kreditiranja zasebnega sektorja namreč znašlo v stanju povišane napetosti tik pred eksplozijo dolžniškega balona. V resnici imamo na voljo izbor med slabim in slabšim scenarijem. Zlom dolžniškega balona je slab scenarij, še slabši je zdrs v inflacijsko spiralo.
Dolžniški balon lahko v resnici poči. Znašli smo se namreč v okoliščini potrebe po novem dolgu, ki jo zaznamuje zlitost visokih tekočih proračunskih primanjkljajev, visokih davkov, visoke stopnje regulacije, visoke zadolžitve gospodinjstev in visokega dolga podjetij. Predvsem višina državnega dolga je v zadnjem obdobju tako narasla, da se državnih financ ne da več uravnati samo z davčnim financiranjem, temveč je nujno potreben stalen priliv novega dolga. Davčni prihodki ne zadoščajo več za financiranje tekočih državnih izdatkov. Glede skupne višine dolga v gospodarstvu je slika v Sloveniji manj akutna kot drugod, predvsem zaradi nizke stopnje zadolženosti podjetij in gospodinjstev glede na druge razvite države v okviru OECD.
Pok dolžniškega balona bi sprožil izrazito povečanje slabih posojil v bančnem sistemu, kar bi banke pahnilo pred novo bančno krizo. Hkrati s tem bi se povečala brezposelnost zaradi stečajev podjetij, ki ne bi zmogla financirati povečanih finančnih obveznosti. Močno bi se povečali tudi stroški financiranja državnega dolga, nastale pa bi lahko podobne težave, kot smo jih spremljali ob dolžniški krizi grške države, ko ta ni bila več zmožna financirati svojega dolga. Pok dolžniškega balona bi povečal brezposelnost. Če se morda zgodi pok dolžniškega dolga sredi boja z inflacijo, se lahko pri nosilcih denarne politike (centralna banka) v navezi z nosilci fiskalne politike (vlada) zgodi odmik od trenutnih ciljev stabilizacije cenovnih pritiskov, ki jo zaznamuje postopno povečevanje obrestnih mer in zniževanje količine denarja v obtoku, k vnovični oživitvi politike povečevanje količin poceni denarja. Takšen zasuk bi peljal v smeri vztrajne stagflacije, hkratnega stanja (pre)visoke inflacije in (pre)visoke brezposelnosti torej. Takšno stanje bi močno oklestilo zmožnosti gospodarstva za izplačevanje osebnih dohodkov in nefundiranih izdatkov, kot so denimo izdatki za izplačilo pokojnin.
Alternativa eksploziji dolžniškega balona sredi boja z inflacijo je zdrs v trajnejšo inflacijo. Stroški trajnejše inflacije so nevidni in precej bolj boleči od stroškov prilagajanja realnih obrestnih mer stopnjam dolgoročne dolgoročne gospodarske rasti, torej okrog 2–3 odstotke (opomba: realne obrestne mere so donos, ki ostane, ko odštejemo stopnjo inflacije). Morebiten zdrs v trajno (pre)visoko inflacijo, v stanje spiralnega povečevanja splošne ravni cen torej, bi pomenil stalen pritisk na prilagajanje dohodkov in pokojnin inflaciji ter na njuno pogostejše izplačevanje (večkrat mesečno). Ta pritisk je za sedaj še obvladljiv, saj je gospodarstvo še v polni zaposlenosti, dasiravno se realna vrednost osebnim dohodkom in pokojninam ob 10-odstotni inflaciji vidno znižuje že drugo leto zapored. Neuspešen boj z inflacijo bi najbolj prizadel upokojence, in to v tistih državah, kjer upokojenci nimajo vzpostavljene lastne kapitalske baze v prihrankih, ampak prejemajo pokojnine po sistemu sprotnega izplačevanja prispevkov od aktivno zaposlenih.
Pokojninski izdatki po sistemu sprotnih izplačil, kot ga izvajamo v Sloveniji, se sicer ne uvrščajo med dolg v standardnem pomenu besede. Izplačila za pokojnine imenujemo nefundirane finančne obveznosti, torej za finančne obveznosti brez ustrezne podlage v vnaprej zagotovljenih finančnih virih. Po svoji formi so nefundirane finančne obveznosti neke vrste senčni dolg, ki pa lahko najbolj zadane. Ta senčni dolg udari posebej močno, kadar gospodarstvo zdrsne v inflacijsko spiralo. Pokojninski sistem v Sloveniji vsak mesec rojeva številna nevidna dolžniška razmerja med prejemniki pokojnin (upniki) in plačniki pokojnin (dolžniki). Ta razmerja niso eksplicitna, jih ne vidimo. V inflacijski spirali zmeraj izgubljajo upniki, v tem primeru upokojenci. V najbolj črnem scenariju se v inflacijski spirali lahko zgodi zlom pokojninske blagajne sprotnih izplačil, ki bi pahnil mnoge upokojence pred prag revščine.
Do inflacijske spirale bi lahko prišlo, če pri Evropski centralni banki ne bodo odločno sledili zavezi za ukrotitev inflacije pod ciljno raven 2 odstotka, kar pomeni, da je treba nadaljevati s politiko zmanjševanja količine denarja v obtoku in z aktivnostmi za povečevanje obrestnih mer. Tudi zavoljo poka dolžniškega balona v obliki povečane brezposelnosti. Zdrs v inflacijsko spiralo bi namreč povzročil škodo neslutenih razsežnosti.
