Volitve so praznik demokracije. Volivci imajo vedno prav. Kar smo volili, to bomo imeli. No, to je le manjši izbor najpogostejših parol, ki jih slišimo ob vsakih volitvah. In si ob njih seveda domišljamo, kako je Slovenija demokratična država, kjer si svoje oblastnike izvolimo mi, volivci.
Na letošnjih lokalnih volitvah ni bilo nič drugače. Tudi sam sem te volitve spremljal z zelo mešanimi občutki. Najbolj močno sporočilo teh volitev je nov mandat Zorana Jankovića, ki je, če beremo medije, pometel s konkurenco. Tudi z dr. Anžetom Logarjem, ki se mu je najbolj približal, a vseeno mu je malo zmanjkalo do želenih tridesetih odstotkov. Toda če so Jankovića res izvolili ljudje in ne globoka država, potem je profil povprečnega Jankovićevega volivca res tragičen. Toda enostavno ne morem sprejeti floskule, da je narod večinoma »zarukan« – že res, da se ogromno volivcev lahko proda za en kemični svinčnik, toda očitno se problem skriva nekje drugje.
Najprej si je treba zapomniti preprosto in zelo kruto resnico: komunisti še nikjer doslej na oblast niso prišli na volitvami, kar pomeni, da z volitvami tudi ne bodo odšli z oblasti. Tudi to je razlog, zakaj demokracija v Sloveniji ne deluje oz. je samo formalna, dejansko pa imamo, kot bi dejal pisatelj Drago Jančar, demokraturo. V manjših občinah morda še deluje, v večjih ne več. Večja ko je občina, večji je interes globoke države, da ima v rokah vse položaje. Predvsem to velja za Ljubljano, ki je svojega edinega demokratičnega župana imela med leti 1990 in 1994. Sicer pa so vse kasnejše volitve služile le kot kritje za postavljanje kriminalcev na položaje. Omenjam »kritje«, kajti vedno mora izgledati, da so te kriminalce izvolili ljudje.
Ste si morda postavili vprašanje, zakaj bi si velika večina Ljubljančanov še naprej želela Jankovićeve vladavine, medtem ko so denimo v Ribnici izkazali nezaupnico dosedanjemu županu, ki ga je že v prvem krogu »nabrisal« nek mladi inženir? Zakaj je v Mariboru med kandidati največ glasov dobil nek do vratu zadolženi gostinec z ljudožersko preteklostjo (dosedanji župan se je prehranjeval vsaj z mačkami), ki ne ve niti tega, da v Mariboru obstaja Trg Leona Štuklja in ga še pred dvema mesecema skoraj nihče ni poznal? Preprosto zato, ker je to interes Mafije. Da, Mafije z veliko začetnico, ki si ne more privoščiti, da bi županski stolček spet zasedel nekdo, ki so ga nasilno sklatili s pomočjo »spontanih vstaj«. Zato imam dokaj grenak občutek, da bo v drugem krogu Saša Arsenovič z lahkoto pometel s Francem Kanglerjem, tudi če bi slednjega podprla večina Mariborčanov. Saj veste, tudi evropska komisarka Violeta Bulc je po podatkih ankete Vox Populi v Sloveniji priljubljena in popularna skoraj tako kot predsednik republike Borut Pahor. Če verjamete v palčke.
In ko že omenjamo Pahorja – poglejmo, kaj se je v zadnjem letu dni dogajalo v Sloveniji. Pred letom dni je Pahor dobil še en predsedniški mandat, za katerega se je moral potruditi v drugem krogu, v katerem pa ni bilo pomladnega kandidata, pač pa tedanji kamniški župan Marjan Šarec, bolj znan kot komik. Globoka država je seveda vedela, da ima Pahor največ možnosti, ampak je vseeno pripeljala »rezervnega« kandidata, ki se je nato uvrstil v drugi krog in uspešno nevtraliziral vse poskuse pomladnega tabora, ki je bil tedaj notranje sprt. Prav preko projekta Šarec se je pokazalo, kako globoka država psihološko obvladuje množice in jih preko »spinanja« usmerja tako, da delujejo njej v prid. Bojan Požar je bil tisti, ki je pravilno napovedal, da je bila kandidatura Marjana Šarca za predsednika republike le vmesna stopnja njegovega pohoda na položaj – predsednika vlade. Le da Šarčeva stranka na letošnjih državnozborskih volitvah ni dosegla relativne zmage, a je globoka država uporabila plan B: oblikovala se je t. i. »protijanševska« koalicija, ki je dobila dovolj veliko večino, da je lahko samo nadgradila dosedanjo Cerarjevo vlado. In Šarec je vseeno postal predsednik vlade. Da, tako deluje globoka država – Mafija. Boste čakali nova štiri leta na njen naslednji nateg?
Če lahko pomladni strani kaj zamerim, je predvsem to, da še vedno naivno razmišlja v okvirjih, da demokracija še vedno deluje in da lahko Jankovića sklatijo z oblasti samo z volitvami. Oprostite, se res lahko borite proti Mafiji z demokratičnimi sredstvi? To je nekaj takšnega, kot bi se s šopkom rož postavili pred tank, ki pelje proti vam – in naivno upali, da se bo tank ustavil, ker bo njegov voznik zagledal mirovnika s šopkom rož. Če bi leta 1991 v boju proti agresorski JLA tako ravnali, sem prepričan, da slovenske države nikoli ne bi bilo. In brez odločnega civilnega upora se bo Slovenija nepovratno spremenila v mafijski pašaluk, pri gradnji katerega žal sodelujejo tudi predstavniki verskih skupnosti (in žal lahko ugotovim, da se nisem zmotil, ko sem govorice o tem, da kljub sporu o vrnitvi Baragovega semenišča in cerkve v Križankah ljubljanski nadškofijski ordinariat ter kabinet ljubljanskega župana zelo dobro sodelujeta). Zato tudi verjamem, da je dr. Anže Logar dal vse od sebe in se je skupaj z ekipo maksimalno potrudil. A, kot rečeno – proti Mafiji se pač ne moreš boriti z demokratičnimi sredstvi, ker te slednja vedno izigra (o tem sem sicer več pisal TUKAJ).
Ob koncu pa še to: v soboto sem se udeležil večernega predavanja v Makolah, kjer je nastopil Roman Leljak, za katerega sploh nisem vedel, da je kandidat za župana v Radencih (povzetek njegovega nastopa si lahko preberete TUKAJ). Leljak je ob tem opozoril, da je sistem privilegijev, izhajajočih iz finančne preskrbe vseh družinskih članov sodelavcev SDV in drugih komunističnih tajnih služb, zajel zelo velik del narodovega telesa. Posledica tega je, da tudi tretja in četrta generacija njihovih potomcev še vedno čuti veliko hvaležnost do politične opcije, ki jim je to omogočila. In to je eden od razlogov za slovensko »totalitarno poškodovanost«, kot je ta pojav poimenoval profesor Justin Stanovnik. To pa je tudi eden od razlogov, da lahko globoka država manipulira z množicami in s pomočjo demokratične procedure ustvarja iluzijo demokracije. Milan Kučan pač ni bil zastonj vodja skupine za psihološko-propagandno dejavnost v okviru režimskih struktur. In je dobro vedel za temeljni aksiom svojega mentorja Staneta Dolanca: »Če ne bi bili mi /,komunisti, na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo.«
Drage bralke, dragi bralci, lahko se mirno prepustite ozračju jamranja, da se v tej državi ne da narediti čisto nič. Toda, ali ste kdaj pomislili na »ljudsko vstajo« proti Jankoviću? Že to sredo boste imeli prvo priložnost, da greste na ulice – tokrat zaradi marakeške deklaracije in globalnega dogovora o migracijah. Lahko pa ostanete doma in jamrate še naprej. Izbira je vaša.
