Piše: Zlata Krašovec
Zdravje jezika je drevo življenja, napaka v njem je rana v duhu. (Prg 15,4)
Zapisana vrstica iz Knjige pregovorov je bila veliko let moto mojega profila na twitterju. Tudi danes verjamem, da je to res. Pa vendar sem oni dan, oziroma še huje, prav na božični dan, zapisala:
»Božič z veliko ali malo? Po pravopisu seveda z malo. Čeprav to vem, ga bom odslej pisala z veliko, Božič. V opomin, da kaki evropski instituciji ne bi spet prišla na misel prepoved omenjanja. Če ne bo dovolj, sledi BOžič, pa BOŽič, vse do BOŽIČa. Pravopis se spreminja. Bog je večen.«
Sledil je klik in čivk je bil objavljen. Zaradi jeze na (sicer zavrnjeni) predlog Evropske komisije, da naj bi se odrekli uporabi besed, kot so ’oče’, ’mati’, ’mož’, ’žena’ in prav tako voščilu ’vesel božič’, ki je (ja, na božični dan) še vedno tlela v meni, se mi je za hip čivk zdel še premalo. Zdelo se mi je potrebno poskrbeti, da ga prebere tudi cenjeni jezikoslovec dr. Kozma Ahačič. Prav on zato, ker sem se medlo spomnila, kako je pred kakim letom o tem vprašanju razmišljal v tedniku Družina[1]. Vedela sem, da me je takrat prepričal, nisem pa se natančno spomnila njegovih argumentov. A kdo bi šel brat vire za vsak ubogi čivk. Še posebej, če je napisan v jezi na zblojeno zamisel Evropske komisije. Pa sem neprevidno čivknila še enkrat. »Z vsem spoštovanjem, gospod @KozmaAhacic , ne gre za nespoštovanje stroke, gre za veliko več.« Kar sem iskala, sem dobila: »Ja, @PrinasalkaZlata , gre za nespoštovanje slovenske krščanske tradicije, ker so se pač spomnili nekateri politiki, da je bolj “verno” pisati z veliko. Velika začetnica je tu vpliv angleščine, pljunek na izročilo slovenskih duhovnikov. Ni pa prepovedana, kar pišite,« mi je odgovoril.
Nadaljevanja zgodbe zdaj ne bi brali, ko se ne bi razvnela polemika. Mnogi so dajali prav njemu, ne tako redki – v mojem mehurčku so bili pravzaprav v večini – tudi meni. Lahko bi se s tem končalo in vsaj za leto dni utonilo v pozabo. A zapisano mi je dalo misliti in to razmišljanje želim deliti v upanju, da bo doseglo čim več tistih, ki jih je moj, ne prav dobro premišljeni, tvit požgečkal. To bo težko, ker tistega, kar je enkrat na spletu, zlepa ne ustaviš; a upanje umira zadnje. Razmišljanje ne bo jezikoslovno, to bom odslej raje prepustila tistim, ki se s tem poklicno ukvarjajo. Rada pa bi odprla nekatera druga vprašanja.
Zelo verjetno drži, da so se pisanja z veliko začetnico domislili nekateri politiki, ki menijo, da se v tem kaže večja ’vernost’. Sprašujem pa se, kako to, da je njihova pobuda med kristjani padla na tako ploden humus. In si odgovarjam: kristjani, poniževani in žaljeni kot malokdaj v zgodovini, imamo pogosto občutek, da se nihče ne zavzame za nas. Večinoma res ne vemo, da je nesistemska raba velike začetnice pri besedi Božič v pravopisu že dovoljena. Kako bi tudi vedeli. V šoli o tem praviloma ne učijo, ko pa božič sami zapišemo z veliko, smo deležni posmehovanja in očitkov, da smo nepismeni ’bogoljupci’. Za nameček pa je letos treščila med nas še nesrečna pobuda Evropske komisije, da se je treba omembi božiča izogibati, ker da je izključujoča do nekristjanov. Je še kaj bolj razumljivo od tega, da smo to dojeli kot sekanje naših krščanskih korenin? In pisanje besede Božič z veliko začetnico nenadoma za marsikoga ni bilo več jezikovno vprašanje temveč izrekanje o lastni veri. Izrekanje, s katerim želimo mestu in svetu povedati, da smo kristjani in da nas ni tako zanemarljivo malo.
Takoj pa, ko je zapis ’Božič’ postal izrekanje, je to pomenilo, da smo mnogi veliki začetnici ’dali glas na volitvah’. To nam navsezadnje dovoljuje tudi pravopis. (Kar, po zaslugi nepremišljeno zapisanega čivka, končno vem tudi sama.) Na demokratičnih volitvah bi glas za ’Božič’ veljal natanko toliko kot glas za ’božič’. Pri nas pa ni tako. Pri nas je to razlog za zasmehovanje piščeve nevednosti in zagovedenosti. Temu se ne gre čuditi. Saj tudi glas oddan za ’desnico’ prinaša bistveno manjšo družbeno veljavo, kot kot glas za levico. Še več, kjer je le mogoče, so desna stališča predstavljena kot nasprotujoča Ustavi, zapis ’Božič’ z veliko začetnico pa označen kot pravopisna napaka. Da v resnici ni tako, ostaja tako kritikom kot kritiziranim največkrat prikrito.
Najbolj boleče pri vsej zadevi pa je po moje to, da se, dolga desetletja v zakristije zaprti, slovenski kristjani običajno zdrznemo, ko preberemo: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« Mt 10,32. »Kdaj pa sem Te priznal pred ljudmi?« se vprašamo in sklenemo to popraviti tako, da bomo poslej Božič pisali z veliko. Kot izraz ljubezni do Boga. »Ljubezen moja je kot bled, plašljiv otrok, kakor tepen otrok ljubezen moja je,« začenja pesem Janez Menart in jo končuje » … ljubezen vendar je.« In res – ni mogoče ne spoštovati tega, ki v ljubezni ne zmore več, kot zapisati ’Božič’ z veliko začetnico.
Ampak po drugi strani, sestre in bratje moji, čas je, da se zavemo, da zmoremo veliko več. Da zmoremo pričati za Boga ne le z veliko začetnico, temveč z življenjem. Na vsakem koraku. Božič pa pišimo z veliko ali malo, kakor nam srce narekuje in pravopis dovoljuje. Veselo oznanjajmo križanega Mesija, četudi ’je Judom v spotiko, poganom norost’. Ko bomo zaživeli v svobodi božjih/Božjih otrok, se nam za marnje sveta okoli nas ne bo treba meniti. In ni treba, da se kdo zavzame za nas, ko pa »je Gospod moja luč in moja rešitev; koga bi se bal? Gospod je obramba mojega življenja; pred kom bi trepetal?«
[1]https://www.druzina.si/clanek/o-veliki-in-mali-zacetnici-ter-bozicu
