Piše: dr. Matevž Tomšič
Prav nobenega dvoma ni, da je zdajšnja migrantska kriza na meji med Poljsko in Belorusijo, ko se na tisoče ljudi, pretežno iz muslimanskega sveta, želi prebiti na ozemlje Evropske unije, umetno ustvarjena. Gre za komplot režima beloruskega diktatorja Aleksandra Lukašenka, ki skuša z omogočanjem nezakonitega prehajanja meje povzročiti nov migrantski val in s tem destabilizacijo Unije kot maščevanje za sankcije, ki mu jih je ta naložila. Dokazano je namreč, da njegov režim načrtno, s podeljevanjem turističnih vizumov, vabi ljudi z Bližnjega vzhoda in širše v svojo državo in jim potem omogoči prevoz do poljske meje. Dokazano je, da so na določenih mestih beloruski varnostni organi uničevali pregrado, ki so jo na svoji strani meje postavili Poljaki. In dokazano je, da ti organi s silo preprečujejo vrnitev tistim migrantom, ki so spoznali, da na takšen način ne bodo mogli priti v obljubljeno Evropo.
Vprašanje je, kakšno vlogo ima pri tem Rusija, saj vemo, da je Aleksander Lukašenko samo vazal ruskega predsednika Vladimirja Putina, zato je čisto mogoče, da so režiserji tega dogajanja v moskovskem Kremlju. Vsekakor je to tipičen primer t. i. hibridne vojne, namenjene oslabitvi politične, ekonomske in vojaške moči “sovražnika”.
Vendar beloruski režim in njegovi morebitni ruski usmerjevalci v tej zgodbi niso edini problem. Niti niso glavni problem. Slednjega predstavljajo tiste mednarodne organizacije in tisti del evropske politike, civilne družbe in medijev, ki si očitno želi spremeniti kulturno podobo stare celine. Ti krogi izenačujejo odgovornost Poljske in Belorusije za stanje na njuni meji. Tako je visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice Michelle Bachelet pozvala obe vpleteni državi, da morata storiti vse za rešitev nesprejemljivih razmer. Nevladna organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu obe državi obtožila “resnih kršitev človekovih pravic”. In tudi TV Slovenija je pred kratkim v “srce parajočem” prispevku o razmerah na meji obema državama enakomerno porazdelila krivdo za trpljenje migrantov.
Suverena Poljska je trn v peti globalistom
Takšno izenačevanje odgovornosti je sprevrženo. Gre za enačenje izvajalca agresije in njene žrtve. Narativ, ki ga razlagajo zgoraj omenjeni, gre približno takole: Resda je avtokratski beloruski režim zakuhal to krizo, da bi lahko izsiljeval Evropsko unijo; vendar pa bi morale v imenu varstva pravic migrantov poljske oblasti te spustiti v svojo državo, češ da gre samo za nekaj tisoč ljudi. Proti izsiljevanju naj bi se torej borili tako, da bi popuščali izsiljevalcu! In če bi Poljska popustila pritisku in odprla svoje meje, smo lahko prepričani, da bi se v zelo kratkem času število migrantov na njenih mejah postoterilo.
Nedvomno so migranti, ki ta čas zmrzujejo na vzhodni meji Evropske unije, žrtve. Vendar niso žrtve poljskih, ampak beloruskih oblasti, saj so jih slednje s prevaro zvabile na tvegano pot. A v vsaki vojni, četudi je ta hibridna, so žrtve. Tako denimo mnogi nemški vojaki med drugo svetovno vojno niso prostovoljno sodelovali pri agresivnem in uničevalnem zavojevanju Evrope s strani nacionalsocialističnega režima. Vendar je prenekateri od njih končal svoje življenje pod streli tistih, ki so se upravičeno namenili poraziti ta režim.
Znašli smo se torej v situaciji, ko nekateri odrekajo pravico suvereni državi, da brani svoje meje. Ni samo Lukašenko tisti, ki s pošiljanjem migrantov udejanja svojo politično agendo. Tudi nekateri krogi znotraj Evropske unije to počnejo. Njim gre za udejanjanje ideologije multikulturalizma, ki predpostavlja politiko odprtih meja in s tem množične migracije iz tretjega sveta. Poljska vlada, ki zagovarja suverenost držav članic Unije pri odločanju o svojih vitalnih interesih in ob tem poudarja potrebno po spoštovanju tradicionalnih vrednot, jim je zato velik trn v peti.
Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
