Piše: Mitja Iršič
Raziskovalec Kamil Galejev je opisal, kako svoje politične disidente lovi čečenski samodržec Kadirov. Na avtocesti, ki pelje iz Čečenije v Dagestan, je semafor, na katerem vedno gori rdeča luč. Vsak dan jo prevozi na tisoče voznikov in nobeden od njih ni kaznovan. Razen če se zameri Kadirovu. Potem kaznujejo tistega voznika, ki ga ima Kadirov na piki. Prekršil je zakon – prevozil je rdečo luč. Slovensko pravosodje je polno takšnih »rdečih luči«, ki jih tja postavlja vsenavzoča troedina oblast, ki je že zdavnaj končala pohod skozi institucije. Proces Trenta je razkril, da so slovenske »rdeče luči« še bolj absurdne kot »rdeče luči« Kadirova.
Slovensko pravosodje se zdi zelo podobno ruskemu. Ogromno poudarka je na postopkih in formalnostih, pod formo pa se skriva banana republika, kjer so politične elite povsem prevzele tako sodno vejo oblasti kot tudi vzvode državne represije. V takšnem sistemu že vnaprej vemo, da Zoran Janković ne bo nikoli za nič obsojen, prav tako pa vemo, da bo, takoj ko začne dišati po volitvah, znova na zatožno klop prvak opozicije Janez Janša. Tudi tokrat, ko se sama vase sesuva Golobova vlada, je moral ponoviti vajo.
Pustimo ob strani absurd tega, kar očitajo Janši – namreč, da je 13 let po nakupu nepremičnine sredi nepremičninskega buma nepremičnino prodal draže, kot jo je kupil. Takšni procesi so seveda vsebinsko hudo bizarni in se jih zunaj Slovenije noben resen tožilec ne bi loteval. Sploh ne z utemeljitvijo, da je bila prodajna cena višja od Gursove, glede na to, da se lahko empirično dokaže, da so bile takratne nepremičninske ocene Gursa tudi 20-krat nižje od tržnih cen. A ta »rdeča luč« niti ni bistvena.
Bolj nas osupne količina bizarnih procesnih nepravilnosti. Sodnikom bi zadeve morale biti dodeljene po abecednem vrstnem redu. V primeru Trenta je prišlo do očitnega abecednega preskakovanja sodnikov. Zakaj? Menda zato, ker so bili drugi sodniki preobremenjeni. Kateri akt pa določa specifične parametre, ki nakazujejo, kateri sodnik je bil preobremenjen? Sodni red sodišča tega ne določa. Očitno je to v diskreciji predsednice sodišča. Ko jo je Janšev zagovornik Matoz poklical na zagovor, da pred senatom pove, zakaj je izbrala predsednico senata Posilovičevo in sodnika porotnika Volka in Žinićevo, ni znala povedati, zakaj je preskočila dva druga sodnika porotnika, da je prišla do njiju, razen skope razlage, da sta bila druga porotnika preobremenjena – a se sploh ni spomnila njunih imen in priimkov, niti ni vedela, kdo je izpolnil poseben obrazec, kamor vpišejo sodnike porotnike. Predsednica sodišča se je nasploh vedla kot kakšna prodajalka rabljenih vozil – vse je razlagala zelo na široko, z nepotrebnimi podrobnostmi, zahajala v druge teme (ko to počno osumljenci kaznivih dejanj na zaslišanju pred policijo, navadno detektivi našpičijo ušesa, saj je to eden od psiholoških kazalnikov, da osumljeni ne govori resnice). Na koncu pa ni znala razložiti povsem osnovnih stvari: kdo je izpolnil obrazec, ki določa sodnike porotnike, in zakaj sta bila Volk in Žiličeva določena že 28. 5., če pa je bilo »preobremenjenima« preskočenima sodnikoma porotnikoma dodeljena druga zadeva en dan po tem, in sicer 29. 5. – kako če sta pa bila preobremenjena?!
Šele pri zaslišanju izbranih porotnikov smo dobili namig, zakaj je to pomembno. Porotnik Volk je nekoč simpatiziral s stranko LDS, danes pa, kot je zatrdil, je povsem apolitičen. Pa je res? Matoz ga je pobaral, ali je pred leti kandidiral na občinski listi LDS. Pravi da mogoče, a da se ne spomni. Izgubil je spomin! Kako priročno. Prav tako se porotnica Žinićeva »ni spomnila«, ali je zdajšnja ministrica in podpredsednica SD Andreja Katić res podpisala sklep o njenem imenovanju za vodjo pravne službe v rdeči občini Velenje. Zopet amnezija! Cinik bi pomislil, da so se porotniki preskakovali namensko, dokler niso našli pravih dveh, ki se »ne spomnita« svojih povezav s politiko.
Kakšna je torej razlika med slovenskim pravosodjem z nepojasnjenim izborom sodnikov senata in brutalnim tiranom Kadirovom, ki svoje politične nasprotnike zapira zaradi »večne« rdeče luči? V primeru izbire sodnikov je videti, kot da je pri nas še huje kot v Čečeniji: »rdeča luč« se »na semaforju« prižge, ko mimo pripelje politični disident. Metode so na videz bolj prefinjene, končni rezultat pa je enak. Pravna država je klinično mrtva.
