Piše: Dr. Metod Berlec
Prejšnji torek se je pred novinarji, televizijskimi kamerami in fotografi zgodil eden najbolj pomenljivih oziroma bizarnih prizorov v času slovenske tranzicije. Po slavnostni seji ljubljanskega mestnega sveta na Ljubljanskem gradu je zadnji šef partije in prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan predsedniku vlade Robertu Golobu v kratkem pogovoru »na štiri oči« pojasnil »idejo o spomeniku osamosvojitve«. In Golob, ki se je v začetku leta podpisal pod škandalozni vladni sklep o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve (uradno so sicer sprejeli sklep o »združitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije ter ustanovitvi novega javnega zavoda Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije«), je po pogovoru s Kučanom kot šolarček zatrdil, da podpira pobudo nekdanjega predsednika o spomeniku osamosvojitve in da bo njegova vlada prevzela pobudo za postavitev spomenika, izvedbo pa bo »prepustila stroki«.
In res. Golobova vlada je prejšnji četrtek Upravi Republike Slovenije za vojaško dediščino v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi naložila, »da pripravi izhodišča za postavitev spomenika osamosvojitve«. Ob tem so v sporočilu po seji vlade izpostavili, da je bila osamosvojitev Slovenije edinstveno dejanje v zgodovini in predstavlja največje državotvorno dejanje slovenskega naroda. Hkrati pa se je izkazalo, da vse skupaj delajo s figo v žepu, saj je podpredsednik vlade in koordinator Levice Luka Mesec poudaril, da je vlada sprejela le izhodišča za pogovore o tem, kje bi bil primeren prostor za postavitev spomenika osamosvojitve. Ob tem je ponovil stališče, da v stranki Levica nasprotujejo rušenju obstoječega spomenika revolucije na Trgu republike v Ljubljani. No, hkrati se je iz odgovora na poslansko vprašanje Anje Bah Žibert izkazalo, da vlada podpira vrnitev socialističnih bronastih skulptur v park protokolarnega posestva Brado pri Kranju. (Vključno s spomenikom jugoslovanskemu komunističnemu diktatorju Josipu Brozu Titu, ki je do leta 2001 stal pred Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani: »Kot pomemben del zbirke kipov s posestva Brdo pri Kranju tudi spomenik maršalu Titu po našem mnenju sodi v parkovno ureditev protokolarnega posestva in ga ni smiselno arbitrarno izdvajati od ostalih kipov.«) Sporne skulpture so bile namreč pred dvema letoma zaradi konservatorsko-restavratorske obravnave prenesene iz parka Brdo pri Kranju v Park vojaške zgodovine v Pivki in so potem tam tudi ostale, saj so bile po ustreznem strokovnem razmisleku tam razstavljene in bile s tem na voljo za ogled obiskovalcem tega res zanimivega vojaškega parka oziroma muzeja.
Je pa prejšnji teden sprva v senci vsega tega dogajanja ostalo dejstvo, da je nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (SDH) predsedniku uprave Žigi Debeljaku in članu uprave Janezu Tomšiču odobril skoraj za 50 odstotkov višjo plačo. Debeljak je namesto dosedanjih 12.800 evrov bruto za april prejel 18.500 evrov, Tomšič pa namesto 11.500 evrov bruto 16.500 evrov. Za dvigom plač naj bi stal predsednik vlade Golob, ki naj bi se s tem zahvalil prvima človekoma SDH za njun uspešni obračun »s kadri SDS« v državnih in paradržavnih podjetjih. No, prva nadzornica SDH Karmen Dietner pa je kot razloge za zvišanje plač navedla povečan obseg dela zaradi energetske krize in pripojitve Družbe za upravljanje terjatev bank k SDH. Izpostavili so tudi primerjavo s plačami družb, nad katerimi bedijo v SDH, in dodala, da se plače v upravi holdinga razen z inflacijo od leta 2013 niso usklajevale. A sledilo je hudo zgražanje v medijih, v opoziciji kot tudi v koalicijskih vrstah, zaradi česar je v ponedeljek popoldne sledilo piarovsko sporočilo za javnost, da sta Debeljak in Tomšič »nadzornemu svetu predlagala preklic uskladitve plač«, kar je nadzorni svet tudi »sprejel«.
V preteklih dneh pa se je zgostilo dogajanje, povezano z RTV Slovenija. Ustavno sodišče je imelo prejšnji četrtek na dnevnem redu seje spet ustavno pobudo o noveli zakona o RTVS s prvim podpisanim predsednikom programskega sveta zavoda Petrom Gregorčičem, a v tej zadevi ni sprejelo končne odločitve. Ustavni sodniki so sicer imeli na mizi predlog sklepa, ki ga je podal predsednik sodišča in sodnik poročevalec v tej zadevi Matej Accetto, na katerega je bil v zadnjem času hud pritisk vladajočih (in tudi evropske komisarke Věre Jourove, zaradi česar je evropski poslanec Milan Zver na Evropsko komisijo naslovil poslansko vprašanje, a nazaj dobil s črno barvo zatemnjen odgovor). Z njim bi odpravili začasno zadržanje dela novele zakona. Za predlog naj bi bila že oblikovana tudi zahtevana navadna večina glasov, štiri proti tri torej, vendar je za končno odločitev v glavni stvari, ne pa za posamezne sklepe, potrebnih pet glasov devetčlanskega sodišča. Hkrati je vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTVS Andrej Grah Whatmough na predsednico in podpredsednico Evropske komisije, Ursulo von der Leyen in Věro Jourovo, naslovil prošnjo za srečanje visokih predstavnikov Evropske komisije z vodstvom RTV Slovenija. »Vodstvo RTVS je že od prvega dne nastopa 15. vlade RS deležno jasnih političnih pritiskov, ki jih vladajoči brez zadržkov izražajo v svojih izjavah,« je med drugim zapisal in izpostavil željo, da bi lahko javni medijski servis po letih vplivanja in mešetarjenja politike zadihal svobodno in neodvisno. A očitno niti približno ne bo tako, saj se je vladajoča koalicija odločila, da bo junija kar nezakonito in protiustavno razrešila devet članov programskega sveta RTV Slovenija, ki ji niso pogodu. V skladu z njihovim »Titovim revolucionarnim pravom«.
