Piše: Dr. Janez Juhant
Madžarski družbeni kritik Bela Hamvas je zapisal izzivalne besede o evropskem duhu na začetku 20. stoletja: »Mladeniči, ki so se imeli za resne, posebej v Vzhodni Evropi, so brez izjeme postali žrtve epidemije marksizma in freudizma.« Tudi pri nas so bili to Edvard Kocbek, Aleš Stanovnik in drugi. Janez Gradišnik je zapisal, da se mu je Kocbekovo Premišljevanje o Španiji »že dolgo zdelo nekoliko pristransko« in »le del resnice«.
Lambert Ehrlich je »gospodu Kocbeku« obširno odgovoril v Slovencu. Opozoril je, da gre v Španiji za spopad fašizma in komunizma, ne komunizma in Cerkve, žrtev spopada pa so katoličani in Cerkev. Zaostritev stališč okoli Kocbekovega Premišljevanja pa je po Gradišnikovih besedah imela tudi globlje korenine. Šlo je za reševanje zapletenih družbenih vprašanj, posebej delavskega. Danes se vračamo na začetek, če ministri ponavljajo komunistične fraze o enakosti vseh, kar pomeni podpiranje nedela in jemanje tistim, ki (več) ustvarjajo, uspešno poslujejo in odgovorno delajo. Tako reševanje na račun drugih ustvarja privilegije, deli službe in državno pomoč po politični pripadnosti in lojalnosti levičarski oblasti ter podpira brezdelno vedrenje na Metelkovi in drugje. Naivno preračunljivi katoličani in demokrati so takrat – in glede na izid volitev mnogi še danes – verjeli v »odrešilni nauk« komunizma. »Mladeniči« pa niso bili sposobni priznati svojih zmot in tudi njihovi nasledniki jih ne, pač pa jih odevajo v zveneče in všečne propagandne formule enakosti vseh, kar gre lahko le na račun družbeno odgovornih. Ne pozabimo: komunisti so take oropali premoženja in številnim vzeli življenje. Pri nas torej levičarski vodilni politiki in njihovi botri teh zmot ne priznajo, zato državni zbor ni sprejel Izjave parlamenta EZ o Evropski zavesti in totalitarizmu.
Svetlih izjem, ki so obsodili zločinski režim, je malo, med njimi sta Leszek Kolakowsky in Boris Pahor; s pomočjo slednjega je ob koncu življenja to napravil tudi Edvard Kocbek. Zmoto sta sicer brez ustreznih posledic priznala tudi povojna likvidatorja Simo Dubajić in Zdenko Zavadlav. Zadnji je ob koncu življenja zapisal, da so ga ustrahovali in mu grozili, »če bi se spreobrnil«, a dodal, da »noben normalen človek ne more biti ravnodušen po vseh teh dejanjih in tudi jaz ne. Človeško je povedati resnico, se opravičiti in obžalovati za vse grozote.« Tudi Dubajić, ki govori o pokolu 40.000 ljudi samo v Kočevskem rogu, ni ravnodušen in je odkrito spregovoril o mladih, ki so, naliti z alkoholom, opravljali krvavo morijo. Posebej izpostavlja, da so pred umorom mučili žrtve, se izživljali nad njimi; izstopale so ženske, najbolj kruto Milka Planinc. Še danes žal očitni zločini, ki so tolikim vzeli življenje in upanje, niso priznani, da bi jih preprečili v prihodnosti. Razlog je v tem, dar mnogi neodgovorno in brez ozira na preživetje drugih vzdržujejo le svoje ugodje in privilegije. Kaj naj si mislimo o stranki SD, ki ni sposobna priznati posledic povojnih zaplemb premoženja nedolžnih, in o slovenskih sodiščih, ki razsojajo brez teh zgodovinskih uvidov in njihovih posledic za žrtve nacizma in komunizma? Tako celo demokratične ustanove znova ubijajo žrtve, ki so jih že pomorili diktatorji. A resnice, ki jo je izrekel Janez Janša, ne more izbrisati niti pristranska sodba demokratičnega sodišča niti politična agenda nesmrtne duše komunizma, ki je laž.
Odgovorno ravnajo in so ravnali veliki ljudje, sposobni spoznati in priznati človeško omejenost, ki zagotavlja spoštljiv odnos do vsakega človeka. Ti resnico o človeku iščejo v ponižnem dialogu z drugimi, da kdo ne bi spet lomastili po njih. Soočenje z vsako žrtvijo je edina pot k človeškosti. Več kritičnih ljudi danes zato govori o empatiji, o vživljanju v drugega, posebej trpečega in prizadetega človeka. To terja upor vsakemu nasilnemu prevzemanju in obvladovanju ljudi, ki je skušnjava oblastnikov in kar zdaj zelo izrazito počne trenutna levičarska oblast. Človek, ki ne sliši drugih, lahko hitro zlorabi oblast. Zato so se prisebni ljudje (Kolakowski, Dubajić) poslovili od marksizma in zatekli v krščanstvo, ki spodbuja priznanje človeške omejenosti in zablod. Težko je biti dober, »če ne priznavate Boga«, je zapisal Dostojevski v Mladeniču. Šele krščanski humanizem postavlja meje človeku in daje podlago za človeško sobivanje ter zahteva, da spoštujemo drug drugega, pravi Kolakowski. Humanizem, ki ima drugega človeka zgolj za zanikovalca svojih temeljev ali si ga podreja, ne more preživeti. Zatiranje drugih ni življenje, je životarjenje v slabi vesti zaradi drugim storjenih krivic. Nekdanji in današnji diktatorji ne marajo drugih, a zato je njihova oblast obsojena na zlom, družba pa na propad. Afriška modrost ubuntu nas podobno kot krščanstvo uči upoštevanja in spoštovanja drugega, saj bomo le skupaj lahko živeli in preživeli. Ne popustimo torej nasilnežem, ostanimo budni in se upirajmo zlu!
- avgust je mane tekel – opomin, naj se človek zave svojih meja in sprejme druge, o katerih je malo družbene zavzetosti, a toliko leporečne propagande. Če se imajo ljudje za bogove, počno nečednosti, ki vse upropaščajo. Torej le vera v Boga postavlja meje človeškemu pohlepu in nasilju nad drugimi!
