Piše: dr. Stane Granda
V letošnjem letu ni novoletnih počitnic, saj smo na pragu državnozborskih ali parlamentarnih volitev.
Slovenija praznuje kar lepe obletnice svojega obstoja. Prehitela je staro Jugoslavijo in prehaja v obdobje, ko je dokončno začela razpadati Titova, ki je po smrti nesmrtnega predsednika tako in tako obstajala bolj ali manj na papirju. Vsakokratne volitve so praznik demokracije. V normalni, politično uravnovešeni in demokratični državi vselej zmagajo »naši«, ena stran političnih tekmecev, ki so skupaj z opozicijo najprej državljani skupne države, šele potem politični konkurenti, nikoli sovražniki. V Sloveniji je drugače. Zaradi revolucije in državljanske vojne smo državljani tako razklani, da je skupna prihodnost vse težja. Tragična preteklost obvladuje razsodnost ljudi. Ti večino energije vlagajo v boj za interpretacijo minulih časov, ki jih nihče ne more spremeniti. V ozadju ni preteklost, ampak njeni zločini in zločinci, ki jih kot takih ne smemo označevati in imenovati. Vso iracionalnost je nedavno pokazal obglavljen Titov kip v Velenju. Vsi se bolj ali manj strinjamo, da je bil diktator in množičen morilec, samo na glas naj tega ne bi govorili.
Resnični in dolgoročni zmagovalec volitev bo tisti, ki bo prepustil Titovo obdobje propadati v lastnem blatu. Lahko mu nameni le nemi prezir, ne pa da se glede tega spušča v diskusije, ki so praviloma z ene strani iracionalne in shizofrenične. Zato ni več ne časa in še manj prostora. Smo na prelomni točki, iz katere bomo izšli s ščitom v roki ali kot padli na njem. Slovenija in Slovenci smo se osamosvojili zaradi prihodnosti. Na dan z načrti! Še zlasti, ker jih nasprotniki nimajo. Njihova vizija je organizirana državna kraja, ki se ji lahko reče privatizacija ali kako drugače.
Zgodovinarji bodo imeli čez nekaj desetletij velike težave, ko bodo pisali o norosti obdobja vlade Roberta Goloba. Ne zato, ker je doktor tehničnih znanosti, ne zato, ker je Primorec, ki običajno niso zadrti, ne zato, ker je rastel v senci napisa naš Tito na Sabotinu, ampak zato, ker je to, kar in kako počne, nedojemljivo. Gre za neko globinsko prizadetost zaradi tamkajšnjega fašizma, komunistične vzgoje ali česa hujšega, na kar kaže zagovarjanje uradne državne usmrtitve neozdravljivo bolnih in nemočnih? Bal bi se biti njegov bližnji.
Slovenska osamosvojitev je najvišji dosežek Slovencev v zgodovini. Golob in njegov krog so jo razglasili za rezultat fašizma in v vladi imeli posebno državno sekretarko, doktorico repetovščine, katere glavna naloga je bila boj proti osamosvojitvi. Ko ji je uspelo ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve in pognati njegovega direktorja na cesto, na pot s trebuhom za kruhom, je morala vlado zapustiti.
Ljudska modrost pravi, da imajo državljani tako vlado, kot jo zaslužijo. Vladna večina je odraz volilne večine. Ta je bila večinsko vzgojena že v osamosvojitveni Sloveniji. Kako je to mogoče?!Kaj se dogaja v slovenski šoli? Kakšna je večinska morala Slovencev? Kdor je gledal zadnji dve četrtkovi oddaji osrednje državne televizije, je dobil občutek, da smo državljani žrtev visoko organizirane kriminalne združbe, ki krade državo po načelih nekdanje udbovske vzporedne ekonomije. Čeprav njenega vpliva ne gre podcenjevati, je vendar treba vedeti, da ni bila enotna. Njeni iznajditelji so jo uporabljali za izigravanje Beograda, za preživetje in napredek Slovenije, njeni operativci pa so v njej našli vir osebnega bogatenja, ki ga je praviloma kril vrh partije, ki je bil hkrati vrh Udbe. Le tako lahko pojasnimo veliko vlogo Milana Kučana v teh dejavnostih, zlasti zaščiti ključnih akterjev. Ne moremo prezreti niti značilnost Ljubljančanov, ki po Prešerenu častijo: »Lani je slepar starino še prodajal, nôsil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino …«
Naj bo glede preteklosti kakorkoli. Kot državljana me zanima prihodnost. Slovenija potrebuje moralno prenovo. Rezultat zadnjega referenduma dokazuje, da moralni potencial za to obstaja, je pa že šibak. Na čelu moje Slovenije zato ne želim samo drugih, ampak predvsem drugačnih. Mandatar nove vlade bo moral izbrati ne ljudi, ki bi radi nekaj bili in se mu že sedaj ponujajo, ampak predvsem take, ki nekaj znajo, ki so drugačni, predvsem moralno, politično, resnično slovensko nasprotje sedanje dekadence v vseh pogledih, smereh in smislih.
