Piše: Gašper Blažič
Nedavni vrh zveze Nato v Ankari je bil po dolgih letih prvi z udeležbo premierja Janeza Janše, ki se je ob robu dogajanja srečal tudi z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.
Natov vrh v turški prestolnici je jasno pokazal na še eno plat zapuščine prejšnje vlade. Izkazalo se je, da je nekdanji premier Robert Golob Slovenijo potisnil v precej neugleden položaj, saj je veliko obljubljal, a po drugi strani naredil vse, da bi Slovenija izpadla neverodostojna. Kar pomeni, da bi morda dolgoročno Slovenijo tudi izključili ali pa bi prišlo do referenduma, ki bi Slovenijo odpeljal ven iz kluba. Kar je sicer že dolgo časa želja tranzicijske levice. Za zdaj še neuslišana.
Je levica hotela Slovenijo potisniti iz Nata?
Začnimo z lanskim vrhom zveze Nato v Haagu. Takrat so voditelji držav članic potrdili zavezo o zvišanju obrambnih izdatkov na pet odstotkov bruto domačega proizvoda do leta 2035. Od tega bodo morale zaveznice 3,5 odstotka BDP nameniti za naložbe neposredno v obrambo, preostalih 1,5 odstotka pa v naložbe, povezane z njo. To je sicer dokaj ambiciozen načrt pa tudi neprijeten, saj pomeni drastično povečanje vlaganja v oboroževanje, s tem pa tudi številne spremembe prioritet v proračunih držav članic. Gre za precej velik skok glede na zavezo izpred desetletja. Denimo, na vrhu Nata v Walesu leta 2014 so se vse članice zavezale, da bodo do leta 2024 za obrambo namenjale najmanj dva odstotka BDP. »Pomen te zaveze ni bil nikoli sporen. Nanašala se je na financiranje oboroženih sil, vojaške opreme, infrastrukture, raziskav, razvoja, vzdrževanja, usposabljanja ter sodelovanja v operacijah in misijah. Več kot desetletje pozneje je bila Slovenija edina članica, ki tega cilja ni dosegla,« je v kolumni za Siol opozoril diplomat dr. Božo Cerar, nekdanji veleposlanik Slovenije na sedežu Nata. Zaradi novih globalnih izzivov – predvsem zaradi ruske agresije na Ukrajino, krepitve Kitajcev in »osi zla« ter širjenja terorizma – so cilji zveze Nato zdaj bistveno bolj ambiciozni, Slovenija pa ni uspela doseči niti kriterijev iz leta 2014. Predvsem se je to pokazalo v času prejšnje vlade. Ta ne le da je zanemarila obveznosti Slovenije do Nata, temveč je skušala zahodne zaveznike prepeljati žejne čez vodo z navajanjem proračunskih postavk, ki nimajo nobene zveze z obrambo. Prejšnji premier Robert Golob je o tem očitno kramljal tako sproščeno, da je načel živce tudi najbolj potrpežljivim sogovornikom. Seveda so takšno lahkotnost druge članice razumele kot spodkopavanje zaupanja. Pri tem pa je tudi uspešno prepričeval domačo javnost, da je na relaciji med Ljubljano in Natom vse v najlepšem redu, da Slovenija svoje obveznosti izpolnjuje, ni pa treba povečevati izdatkov za obrambo. In dejansko tranzicijska levica prav na tem področju lovi razpoloženje javnosti: »fajn« je, če smo v Natu (zaenkrat), a obveznosti do kluba ne bi izpolnjevali. Po drugi strani pa se spet širijo glasovi, da bi morala Slovenija Nato zapustiti, češ da ni treba toliko vlagati v obrambo in da se lahko brani sama. Kar je seveda populizem. Že tako ali tako je ameriški predsednik Donald Trump že nekaj časa zelo nezadovoljen, ker morajo biti ZDA »vlečni konj« za tiste, ki svojih obveznosti nočejo izpolnjevati.
Bizantinska misija Roberta Goloba
Kako »bizantinsko« je Golob »nategnil« zaveznike, kaže prav lanski primer. Kot je znano, je tudi Golob podpisal deklaracijo o dvigu prispevkov za obrambo na pet odstotkov BDP do leta 2035. Nato pa je takoj po vrhu začel slovensko javnost prepričevati, da ta deklaracija ni pravno zavezujoča. Verjetno je to moral početi tudi zaradi Levice, ki sicer nasprotuje članstvu v Natu, a kot smo videli v primeru tožbe proti Izraelu, načela niso njena »močna stran«. Golob je zato začel z javnomnenjsko ofenzivo, da je edina prava slovenska zaveza postopen dvig izdatkov na tri odstotke do leta 2030. A podpis za »pet odstotkov« je bil nedvoumen, zato je julija 2025, torej pred letom dni, Golob pompozno napovedal posvetovalni referendum o članstvu Slovenije v zvezi Nato. Ko gre za posvetovalne referendume, velja spomniti, da prav tako niso pravno zavezujoči, a zdi se, da je Golob potihem pričakoval podporo izstopu, s čimer bi lahko dobro »pokril« svoje slepomišenje na relaciji med slovensko in svetovno javnostjo. Očitno je bilo namreč, da želi Golob reševati koalicijo ter zadovoljiti »anti-Nato« apetite Levice, saj je slednja najprej uspela v parlamentu izglasovati posvetovalni referendum, ki se je sprva nanašal na zvišanje obrambnih izdatkov. Golob je v povračilnem ukrepu nato napovedal kar referendum o samem članstvu. Češ, če se že pogovarjamo o denarju, moramo državljane direktno vprašati, ali v Natu sploh želimo ostati. Ko je v javnosti zaradi tega predloga zavrelo, je stopil korak nazaj, 18. julija 2025 pa je državni zbor preklical referendumski akt.
Nerealistična doktrina nekdanjega premierja
Marsikdo se ob tem sprašuje, zakaj je tedanja desna opozicija sploh podprla prvotni predlog Levice o obrambnih izdatkih, če pa je sama podpirala članstvo v Natu, vključno z izpolnjevanjem obveznosti. Očitno je šlo za dobro premišljeno taktično potezo, ki je predvidela precej nespretno Golobovo motoviljenje, saj je domači javnosti govoril eno, zaveznikom pa drugo. Predvsem pa so v vrstah SDS in NSi dobro vedeli, da vlada v resnici ne bo upala tvegati z referendumom, saj bi to pomenilo mednarodni škandal, posledično pa razpad vlade in nove predčasne volitve. Natančno tako se je tudi odvijalo: Golob je po sprva ambiciozni napovedi referenduma moral sebi in drugim priznati, da je bila njegova poteza avtogol. Na mednarodnem parketu pa je prav tako doživel sramoto, saj je skušal zvezi Nato »prodati mačka v žaklju«. Povedano drugače: Golob je v kategorijo obrambnih izdatkov uvrščal številne civilne projekte, od razširitve avtocest ter Luke Koper pa vse do gradnje nove železniške postaje v Ljubljani in drugega tira Divača–Koper, uradniki v Natu pa so se spraševali, če prav vidijo in slišijo. In seveda na podlagi tega zaključili, da je do nedavnega Natovega vrha v Ankari Slovenija za obrambo namenila 1,61 odstotka svojega BDP. S tem je postala edina črna ovca, ki ni izpolnila niti obveze o dveh odstotkih, kar sta pred njo storili Češka in Albanija. Nič nenavadnega torej, da je premier Janez Janša pred vrhom v Ankari dejal, da bo prvič v zelo nerodnem položaju. Seveda je dal zavezništvu jasno vedeti, da bo Slovenija odslej ravnala drugače in kratkoročno spravila izdatke na dva odstotka BDP.
Zavezniki niso nasedli
Toda vrnimo se še nekoliko h Golobu, ki je prav v času vrha v Ankari slovenskim mainstream medijem razlagal, kako so ameriški generali (imen ni navedel) navdušeno podprli njegovo doktrino »varnostnega proračuna dveh stebrov«, pri čemer prvi steber pomeni neposredne izdatke za obrambo, drugi steber pa krepitev širših civilnih infrastrukturnih objektov, ki bi v primeru vojne krepili tudi vojsko. S tem naj bi Slovenija torej izpolnila svoje obveznosti. Zveza Nato je to doktrino dokončno zavrnila kot t. i. kreativno računovodstvo. Uradna pravila Nata namreč natančno določajo, kaj se lahko šteje pod obrambne izdatke – splošna javna infrastruktura v to kategorijo pač ne sodi. Na ta dejstva je generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte med vrsticami opozarjal že spomladi, tik pred vrhom v Ankari pa je v javnost prišel dokument, ki je razkril to očitno Golobovo slepomišenje. Kar pomeni, da bo morala sedanja vlada rezervo za teh 360 milijonov evrov, ki jih je Golob vtaknil v obrambni proračun, poiskati drugje. V začetni fazi naj bi Slovenija poslala Ukrajini pomoč v višini 44 milijonov evrov, rezervo za to pa naj bi našla v odpovedanih razpisih prejšnje vlade, ki je denar razmetavala za projekte iz nabora »ideologije norosti« ter podporo »prijateljem« iz Hamasa. Prav tako naj bi Slovenija še letos poskušala izpeljati posel z osemkolesniki. Seveda v upanju, da iz tega ne bo nastala kakšna nova afera Patria.
Na potezi je ustavno sodišče
Kakor koli že, vrh v Ankari je potekal 7. in 8. julija, za Slovenijo pa je zagotovo pomembno to, kar je tam povedal Janez Janša (in seveda za marsikoga ni prijetno). Janša je spomnil, da bo Slovenija odslej držala besedo, vendar opozoril, da tega ne bo mogoče reševati brez jasne slike glede javnih financ. Ob tem je ustavno sodišče pozval, naj odloči glede referenduma o interventnem zakonu. »To je ne vem že kateri moj Natov vrh in prvič je Slovenija v poziciji, ko malo sklanjamo glave. Ne toliko zaradi številk, ampak predvsem zaradi prelomljenih obljub,« je glede ocen o izdatkih članic za osnovne obrambne potrebe povedal slovenski premier, ki je spomnil na prej opisano prakso prejšnje vlade. A vsega, kar je obljubila vlada Roberta Goloba, po besedah premierja Janše ne bo mogoče izpolniti v letošnjem letu, saj ima država tudi druge prioritete. Za zdaj je precej nejasno, kdaj bo državni zbor sploh lahko sprejel rebalans proračuna, saj se ustavnemu sodišču glede interventnega zakona očitno nikamor ne mudi. Brez odločitve o tem pa je nemogoče načrtovati proračunsko leto ali načrte popravljati. Spomnil je tudi na to, kako je prejšnja vlada odstopila od nakupa osemkolesnikov boxer, ki pa so se zaradi razmer v svetu vmes podražili praktično za sto odstotkov, tudi dobavni roki so precej daljši. »Postopke je treba peljati naprej tam, kjer so jih prekinili pred štirimi leti,« je povedal premier Janša. Dodal je, da tega, kakšen bo končni izbor in kakšne so možnosti financiranja oziroma kreditiranja, ki bo glede na javnofinančno sliko potrebno, še ne ve.
Če torej potegnemo črto, bo Slovenija zaradi škodljive politike prejšnje vlade imela precejšnje težave. Ne samo zaradi izgubljenega ugleda naše države, ampak tudi zaradi neodgovornega igračkanja s financami.
