Piše: Metod Berlec
Zgodovina se očitno res ponavlja kot farsa. Če smo danes v času koronakrize priče popolnoma destruktivnemu ravnanju leve opozicije, je bilo pred tremi desetletji podobno. Stranke, ki so nastale iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, so jurišale na Demosovo vlado.
April je bil mesec, ko je opozicijska Stranka demokratične prenove naznanila, da Demos vlada že 300 dni ter da se je potrpežljivost in konstruktivnost SDP že izčrpala, je v knjigi »Osamosvojitvena vlada« zapisala (2012) zgodovinarka Rosvita Pesek. Predsednik »prenovljenih« komunistov Ciril Ribičič je namreč v izjavi za medije dejal, da se zavzemajo za čimprejšnje volitve in za novo koalicijo levosredinskih sil. Konec marca so v družbenopolitičnem zboru (DPZ) slovenske skupščine že začeli razpravo o interpelaciji vlade o razvojni strategiji in zunanji politiki, v kateri so ji predvsem »prenovitelji« očitali, da vlada ne more rešiti Slovenije (Milan Balažic), socialistični liberalec Mile Šetinc pa se je spraševal, ali se res splača čakati na ta dan – dan osamosvojitve − s tako hudo sprto in zanikrno vlado, kakršna je Peterletova. Prav v tistih dneh (po spominu Igorja Bavčarja 3. aprila 1991) pa se je prvič sešel ožji vladni krog in se odločil za začetek načrtnega in sistematičnega projekta osamosvojitve. Po Bavčarju je bila to generalna revizija, kar bi morali narediti že takoj, ko so prevzeli mandat.
Evropska »trojka« v Beogradu
Evropska »trojka« je 4. aprila 1991 v Beogradu predsedniku jugoslovanskega predsedstva Borisavu Joviću predstavila uradno stališče Evropske gospodarske skupnosti do osamosvajanja Republike Slovenije oziroma razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije. Stališče EGS je bilo podobno stališču ZDA. Podpirali so enotnost Jugoslavije in demokratične procese v državi, prezrli pa so dejstvo, da se je to v Jugoslaviji v veliki meri izključevalo. »Trojko« so sestavljali Jacques Poos (minister za zunanje zadeve Luksemburga in predsednik sveta ministrov EGS; Gianni De Michelis, minister za zunanje zadeve Republike Italije; Van den Broek, minister za zunanje zadeve Nizozemske). V tem času so prihajala iz balkanskega kotla številna opozorila, da v Jugoslaviji ne gre samo za probleme in spore na nacionalni podlagi, ampak da so se nasprotja zaostrovala predvsem pri vprašanju, ali ohraniti stari socialistični režim ali vzpostaviti res pravo demokracijo. Številni so zato opozarjali, da je zahteva po »demokratični enotni Jugoslaviji« nerealna fikcija, a med tujimi evropskimi in svetovnimi politiki njihova opozorila niso naletela na nikakršno pozornost. Slovenci smo pri tem najbolj računali na naklonjenost treh sosed: Italije, Avstrije in Madžarske pa tudi Nemčije, še zlasti ker ji je mednarodna skupnost ob združitvi 3. oktobra 1990 priznala pravico do samoodločbe. Več razumevanja za želje slovenskega naroda v večnacionalni državi, kot so pričakovali tudi slovenski politiki, so pokazali še narodi, ki so imeli sami podobne izkušnje, na primer baltske države, ki so se osamosvajale od Sovjetske zveze. No, Jović je v svoj dnevnik ta dan po pogovoru s »trojko« zadovoljno zapisal: »To je torej rezime. Radi bi nam pomagali, da rešimo probleme, ne bodo podprli razpada Jugoslavije in prav tako se ne bodo pogovarjali z njenimi posameznimi republikami, ki bi se rade odcepile!«
Svet Demosa na Brdu pri Kranju
Svet Demosa je 5. aprila 1991 zasedal na Brdu pri Kranju. Glavna tema je bila odcepitev Slovenije in s tem povezani različni pogledi znotraj Demosove vladne koalicije na hitrost odcepitve. Predsednik Sveta Demosa Jože Pučnik je v imenu Socialdemokratske stranke Slovenije, ki jo je takrat vodil, zelo odločno zahteval od vlade, vodstva parlamenta in predsedstva republike, da takoj, zlasti pa pred datumom, določenim s plebiscitom, opravijo vse potrebno za razdružitev. Stališča o uveljavitvi polne suverenosti in samostojnosti države Slovenije so bila znotraj Demosa enotna, a obstajala so različna mnenja o tem, ali so razmere že tako kritične, da ne bi smeli čakati do 23. junija 1991, ko bo minilo točno pol leta od plebiscita, na katerem se je slovenski narod odločil za samostojno pot. Zlasti zato, ker je bilo po zagotovilih vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta vendarle v veliki meri treba upoštevati tudi dejstvo, da je za to dejanje treba opraviti še nekaj pomembnih stvari: od obrambe do zakonodaje. Na Svetu Demosa pa so se kresala tudi mnenja o tem, ali je res, da bi naglica škodovala osamosvojitvenemu procesu, in kaj vse bi se še moralo zgoditi v Jugoslaviji, da bi bilo popolnoma jasno, da poti nazaj ni več. Pri takojšnji odcepitvi so vztrajali predvsem Pučnikovi socialdemokrati, Grosova liberalna stranka in kmečka zveza pod vodstvom Ivan Omana. V drugih strankah, ki so imele v rokah t. i. državotvorne resorje (SDZ, SKD, ZS), so bili do tega nekoliko bolj zadržani, saj so se zavedali, da morajo na svojih področjih za uspešno junijsko osamosvojitev še veliko postoriti.
»Odcepitvena opozicija« v Demosu
Dan kasneje (6. aprila 1991) sta v Delu izšla dva članka Vinka Vasleta o trenutnem položaju v Sloveniji. Eden je nosil naslov »Odcepitvena opozicija s prstom kaže na vlado«, eden pa »Hitimo počasi ali na vrat na nos v odcepitev«. Seveda je v njem obravnaval dogajanje na Svetu Demosa prejšnji dan, ko so na Brdu pri Kranju razpravljali o osamosvojitvi Slovenije. Liberalec Vitomir Gros je zahteval takojšnjo odcepitev, zahtevam liberalcev pa so se približevali tudi socialdemokrati in kmečka zveza. To naj bi bila po njegovem odcepitvena opozicija v Demosu. Isti dan je Jože Pučnik v intervjuju za Dnevnik na vprašanje, zakaj je tako kritičen do tega, da se Slovenija prepočasi odceplja oziroma razdružuje, odgovoril, da ga dogajanje v jugoslovanskem prostoru sili v tako oceno. »Prvič, notranjepolitične težave v Srbiji so premaknile interes srbskih politikov na srbsko dogajanje samo. S tem je nastal na ravni federacije nekoliko večji manevrski prostor za Markovića in njegovo predstavo unitaristične federacije. V tem trenutku se mi zdi za osamosvajanje Slovenije Marković vsaj toliko nevaren kot Milošević ali Jović, če ne celo bolj.« Pučnik pa je v intervjuju, kot je v knjigi »Osamosvojitev Slovenije« (2007) zapisala Rosvita Pesek, še preroško napovedal, da je koalicija Marković-Kadijević potencialna nevarnost za osamosvajanje Slovenije.
SKZ zahteva razrešitev Osterca
V tistih aprilskih dneh, ko je LDS pod vodstvom vedno nezadovoljenega Jožefa Školča predstavljala svojo izdajalsko in za Slovence samomorilsko pobudo za demilitarizacijo, je močno odjeknila še zahteva Slovenske kmečke zaveze, da je treba zamenjati ministra Jožeta Osterca. Kot je zapisal Danilo Slivnik (1991) v svoji knjigi »Sto osamosvojitvenih dni«, se je plaz sprožil na strankarskem shodu te stranke v Sevnici, 7. aprila, ko je Ivan Oman izjavil, da misli kmečka zveza zahtevati brezpogojni odstop kmetijskega ministra Jožeta Osterca, to je edinega ministra iz njihove kvote. »Prvi hip ni nihče vedel, kaj se dogaja, vendar pa je mnoge v vladi pa tudi v Demosu zgrabila panika, saj so bili očitki kmetov strašni: deset mesecev Demosove vlade naj bi bilo za kmetijstvo povsem izgubljen čas, če vlada ne bo sprejela njihovih zahtev, pa bodo izstopili iz koalicije … Lojze Peterle je bil menda po teh zahtevah vidno šokiran, Jože Pučnik pa je takoj začel voditi tajna pogajanja med njim in kmeti, da bi vsaj za silo pomiril duhove«. Je pa zato predsednik slovenskega izvršnega sveta (vlade) Lojze Peterle 9. aprila v pogovoru za televizijo v oddaji Žarišče namignil, da je o zamenjavah razmišljal že januarja. »Mislim pa, da bom nekatera vprašanja moral znova odpreti, ker gre za vprašanje učinkovitosti vlade … če bi šla zadeva v smer zamenjave Osterca, bom predlagal še kakšne druge zamenjave.«
