26.1 C
Ljubljana
sreda, 19 junija, 2024

V tiskani izdaji Demokracije preberite: Kako ustaviti organizacije GONGO

Piše: dr. Štefan Šumah, mag. poslovnih ved, dipl. inž.

V eni od mojih prejšnjih kolumn sem izpostavil problematiko delovanja vladno organiziranih in sponzoriranih nevladnih organizacij, t. i. GONGO (Government-sponsored non-governmental organizations), v sodobnem političnem sistemu, kjer je praksa uporabe nevladnih organizacij in »nedržavnih akterjev« kot orodij političnega boja notranjih elit ali zunanjepolitičnega vpliva in s tem pogojeno njihovo financiranje s strani vlade oziroma politike.

Položaj organizacij GONGO v političnem sistemu ni povezan le z očitnim ali latentnim angažmajem z lojalnim odnosom do vladajočega režima, ampak delujejo tudi kot instrument državne politike za vzpostavitev institucij civilne družbe ter je s tem hkrati tudi instrument politične reakcije in kolektivni akter družbenih sprememb. To pa vlado stane in ogromno davkoplačevalskega denarja se prelije v te »nevladne organizacije«, saj je njihov status treba vzdrževati, sicer se te, navajene na razkošje in nekontroliran priliv davkoplačevalskega denarja, hitro obrnejo proti njim oziroma se prodajo najboljšemu ponudniku.

Ozrimo se v zgodovino

In kako onemogočiti organizacije GONGO? Brez težav, samo malce v zgodovino se je treba ozreti. Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je začel razcvet različnih dobrodelnih društev, kulturnih društev, planinskih in telovadnih društev, strelskih društev in društev, za katera bi danes rekli, da so v splošnem javnem interesu, kot so na primer prostovoljska gasilska društva. Vsako društvo je bilo hierarhično organizirano s svojimi pravili, z znanim (predvsem prostovoljnim) financiranjem, s članstvom in je temeljilo predvsem na prostovoljstvu. Danes bi vsa ta društva zmetali v en koš in bi vsemu temu preprosto rekli nevladne organizacije. Te »organizacije« so se financirale predvsem z donacijami, s prostovoljnimi prispevki, organizacijami različnih zabavnih prireditev in s članarino. Takrat so bila ta društva res nevladna, sploh glede načina financiranja so bila popolnoma neodvisna od države. Zato pa so bila nekatera bolj, druga manj finančno uspešna, kakor so jih pač prepoznavali v lokalnem okolju, saj so bila društva predvsem lokalno delujoča (seveda pa so se nekatera povezovala z drugimi sorodnimi društvi na pokrajinski ali državni ravni).

Ljudje so torej sami prepoznavali društva, ki so bila zanje koristna, zanimiva ali pa so jim bila preprosto všeč. In tem so namenili svoj denar in tudi svoj prosti čas. Odločanje o tem, komu bodo namenili svoj denar, je bilo skoraj plebiscitarno: temu nekaj, temu malo in temu nič. Danes bi se temu lahko reklo tudi neposredna demokracija, saj je veljalo pravilo en človek, en glas, en prispevek ali donacija. In ta društva so temeljila predvsem na močnem množičnem prostovoljstvu. Nagrada, ki so jo prostovoljci prejeli, je bila pogosto samo hrana in pijača ter seveda njihovo zadovoljstvo z opravljenim delom.

In kako narediti nevladne organizacije znova nevladne ter s tem preprečiti nastanek GONGO? Lahko bi preprosto rekli: Dajmo jih na trg! Najpreprostejša rešitev, ne pa tudi najbolj optimalna. Ali bodo prostovoljni gasilci začeli za gašenje računati? Ali bodo različna kulturna društva lahko preživela na trgu? Konec koncev, ali bo na trgu preživel neki Mirovni inštitut ali Alpe Adria Green? Ali bo Muki s svojim »Jutri je nov dan« sploh še imel za žemljico (za burek zagotovo ne)?

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine