-3.4 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

V novi številki Demokracije preberite intervju z zdravnikom prof. dr. Pavlom Poredošem: »V primeru evtanazije zdravnik vstopa kot morilec, nekdo, ki dejansko sodeluje pri predčasni prekinitvi življenja«

Piše: Petra Janša

Pogovarjali smo se s prof. dr. Pavlom Poredošem, zdravnikom in predsednikom Slovenske medicinske akademije. Beseda je tekla o stanju v zdravstvu, zdravstveni politiki, ukinjanju prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, dolgotrajni oskrbi, največ časa pa sva se pogovarjala o tako imenovanem zakonu o evtanaziji, ki je zanj nedvomno sporen.

DEMOKRACIJA: Gospod Poredoš, ste predsednik Slovenske medicinske akademije. Bi vrnili zdravniško licenco, če bi država sprejela zakon o evtanaziji? Dr. Erik Brecelj bi jo. »Raje vrnem licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko,« je dejal.

Poredoš: Zdravniki imamo k sreči to možnost, da uveljavljamo ugovor vesti. Tako lahko še vedno opravljaš svoj poklic. In ob tem pomanjkanju zdravnikov je prav, da bolnikom pomagaš, ne da bi sodeloval pri usmrtitvi bolnika.

DEMOKRACIJA: Je ugovor vesti izjema ali pravilo? Kdaj lahko zdravnik uporabi to možnost?

Poredoš: Kadar gre za moralno etično nesprejemljivo dejavnost, ko zdravnik misli, da to ni v skladu z njegovim poslanstvom. Če gre za neka urgentna dejanja, ki so sestavni del medicinske rutine, pa ne. Toda tudi v tem primeru mora biti delovanje zdravnika v skladu z medicinsko etiko.

DEMOKRACIJA: Ne vem, ali ste brali uvodnik v zadnji številki revije Zdravniške zbornice Slovenije ISIS, ko je zapis o paternalizmu in tem, česa nam zdravniki (ali vsaj institucionalizirano zdravništvo) v svojem paternalizmu ne dajo, pa nam naravno pripada. Najprej, kaj je v tem primeru paternalizem in kaj je tisto, kar nam pripada, kaj pripada bolniku in kaj pripada svojcem?

Poredoš: Paternalizem se uporablja, lahko pa zlorablja v različne namene. Tu gre za dve zadevi. Kot prvo, vsakemu bolniku pripada to, da se mu pomaga in rešuje njegovo življenje, zlasti kadar gre za akutne situacije. Vse drugo, vse druge nenujne storitve pa so pogojene s tem, kakšno obliko zavarovanja imaš oziroma ali si pripravljen to plačati, kolikor nisi zavarovan.

DEMOKRACIJA: Končanje življenja torej ne pripada bolniku?

Poredoš: Ne. To je v nasprotju s poslanstvom zdravnika. Poslanstvo zdravnika je tisočletja, zlasti pa od Hipokrata naprej, reševanje življenj. Tudi diplomanti večine držav ob diplomi prisežejo, da bodo varovali in ohranjali življenje, zdravili, pomagali trpečim – ne seveda v nedogled podaljševali življenja, če se to neminovno izteka. vendar v vsakem primeru pomagali. To tudi bolnikom pripada. V tem je pravzaprav kontradikcija, ker v primeru evtanazije zdravnik vstopa kot morilec, nekdo, ki dejansko sodeluje pri predčasni prekinitvi življenja. In kar je še zanimivo, je to, da se s tem zelo spremeni odnos do življenja, kajti življenje je nekaj svetega. Zdaj je pomoč pri umoru in samomoru še vedno sankcionirana in izvajalcu takih dejanj grozi kar nekaj let zaporne kazni, na vsem lepem pa naj bi bilo to dejanje iz usmiljenja. Skratka, popolnoma se spremenijo vrednote in odnos do življenja.

Celoten intervju si lahko preberite v novi številki Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine