11.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 17 maja, 2021

Slovenci ali Karantanci?

Piše: Borut Korun

Slovenski zgodovinarji vse do vključno Boga Grafenauerja so o ljudeh zgodnjega srednjega veka pisali kot o Slovencih. Potem pa se je zgodil prelom. Boga Grafenauerja je nadomestil njegov učenec Peter Štih in naenkrat v prvih stoletjih naše zgodovinske preteklosti Slovencev ni bilo več.

Petru Štihu je z enim zamahom uspelo izničiti truda polno delo njegovih predhodnikov – odstranil je Slovence iz naše zgodnje preteklosti.

Seveda ne gre vseh zgodovinarjev in jezikoslovcev metati v isti koš. Ko sem bil predsednik slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, sem organiziral simpozij, ki sem mu namenoma dal izzivalen naslov »Slovenci v zgodnjem srednjem veku«. Nihče od povabljenih strokovnjakov ni imel nič proti temu naslovu in na simpoziju so sodelovali vidni slovenski zgodovinarji in jezikoslovci. Izdali smo tudi zbornik prispevkov s tem naslovom.

Dirigirana zgodovina

So pa v tem košu ljudje, ki predstavljajo uradno zgodovinopisje, ki predsedujejo institucijam, ki so člani akademij in ki seveda predavajo na univerzah, skratka ljudje, ki imajo škarje in platno v svojih rokah.  Oni  odločajo o tem, kdo bo napredoval, kdo bo lahko delal doktorat in tako naprej. Mlademu rodu zgodovinarjev dopovedujejo, da je naša zgodnja preteklost kot zgodovinska knjiga, v kateri so sami prazni listi.

Od kdaj ta destruktivnost?

 Da naj bi Slovenci postali narod šele v 19. Stoletju,  je  ideološki proizvod slovenskega neomarksizma. Milan Kundera, znani češki pisatelj, je iz svojih čeških izkušenj komunističnega časa zapisal: »Prvi korak k likvidaciji ljudstva je izbrisati njegov spomin. Uničiti njegove knjige, njegovo kulturo, njegovo zgodovino.«  Prvi korak v to smer je pri nas storil profesor Štih. Iz tistega zgodnjega časa je izbrisal Slovence in si namesto njih umislil Karantance. Da ne bi bilo dvomov, da misli resno, je to v javnosti večkrat poudaril. Recimo v neomarksističnem glasilu Mladina (12. 12. 2005).

Od kod Štihovo »spreobrnjenje«?

 Se je gospodu Štihu zgodilo kot Savlu, ki je padel s konja in postal Pavel? Dogodilo se mu je nekakšno negativno »razsvetljenje«. Primerneje bi bilo torej govoriti o zatemnitvi. Vendar ne gre samo za neomarksistično agendo, ampak še za nekaj drugega.

Iz pridnega Grafenauerjevega učenca je dr. Štih postal vernik dunajskih zgodovinarjev na čelu z Wolframom Herwigom. (dr. Štih je sedaj predsednik SAZU in dopisni član Avstrijske akademije znanosti in umetnosti). K spremembi zavesti so mu pomagali vplivni zgodovinarji, ki raziskujejo avstrijsko, nemško preteklost oziroma preteklost germanskih ljudstev. Pri njihovem kovanju avstrijske podobe preteklosti jim Slovenci kot zgodovinski subjekt jemljemo umetniški vtis. Nadvse zoprna jim je misel, da so bili utemeljitelji avstrijske državnosti  pravzaprav Slovenci, zato se v svojih zgodovinskih delih imenom, kot so Slovenci, Slovani in vsem izpeljankam teh dveh imen, izogibajo kot hudič križa. Tako je v ambicioznem podvigu predstaviti vso avstrijsko zgodovino z naslovom Österreichische Geschichte v zvezku, v katerem je obravnavana zgodovina med letoma 378  in 907 in ima 500 strani, pod naslovom Karantanien o tej državni tvorbi napisanih natanko 17 vrstic, pod naslovom Die Karantanen celo 4 strani, tako imenovanim Krajncem pa je namenjene pol strani. Slovenci nismo omenjeni niti z eno samo samcato besedico. Ta zvezek serije enajstih zvezkov avstrijske zgodovine je napisal Štihov vzornik Herwig Wolfram.

Zgodovinar Štih je Avstrijce odrešil neprijetnega občutka, da bi morali pisati o Slovencih v njihovi državi. Da bi izumljene Karantance še bolj oddaljili od sodobnih Slovencev, so jim dodelili multietnični značaj. V Karantaniji torej niso živeli Slovenci, ampak nekaka zgodnjesrednjeveška multikulti mešanica. Seveda ne za eno ne za drugo tezo ne obstaja noben dokaz, noben kolikor toliko resen podatek, ki bi dal misliti na kaj takega.

Slovenci šele od 19. stoletja naprej?

Meje nekdanje Karantanije so ti novodobni efialti postavili na današnjo mejo med Avstrijo in Slovenijo, kar dodatno dokazuje, da so naše prednike enostavno prepustili Avstrijcem. Po resnici povedano so pri tem Dunajčani celo nekoliko bolj radodarni kot Štih in njegovi miselni sledilci, saj je Herwig Wolfram Karantaniji poleg Koroške dodelil praktično tudi vso Štajersko.

Ob tem se moramo spomniti na teorijo o Vindišarjih, ki je imela enak namen, le da takrat slovenski zgodovinarji pri tem poslu niso sodelovali. Bralcu se mora pojaviti vprašanje, kakšna bi bila »znanost« teh novodobnih slovenskih zgodovinarjev, če nesrečni plebiscit po prvi svetovni vojni ne bi določil meje na Karavankah. Kam bi v tem primer postavili mejo med Karantanijo in deželami drugih Slovencev?

Po teoriji Herwiga Wolframa naj bi bila plemena in ljudstva kar nekako nastajala, in sicer v stoletju ali dveh. Tako naj bi bili »nastali« tudi Karantanci – najprej so bili nedoločljiva slovanska masa, potem nekaki Alpski Slovani, potem jih je del postal Karantanci, preostali Alpski Slovani pa so skupaj s Karantanci čakali, da bi smeli postati Slovenci. To smo »smeli postati« šele v 19.stoletju.

Dunajska teorija etnogeneze

Da je Herwigova teorija nasploh samo pogojno uporabna, da pa sploh ni uporabna za Slovane, je spoznal celo njegov mlajši kolega profesor Walter Pohl, tudi zgodovinar in eden vodilnih predstavnikov Dunajske zgodovinske šole. V svoji knjigi Die Awaren, Ein Steppenvolk in Mitteleuropa je na strani 95 napisal: »Das am Beispiel der germanischen Wandervölker entwickelte Model der Ethnogenese ist nur bedingt anwendbar. Das Ineinandergreifen von ‘Stammesbildung und Verfassung‘, das die germanischen Großstämme der Völkerwanderungszeit  characterisiert, ist für die Slawen der Frühzeit kaum faßbar.« (Na primeru germanskih nomadskih ljudstev razviti model etnogeneze je samo pogojno uporaben. Preplet nastajanja ljudstva in plemenska notranja urejenost, značilna za velika germanska plemena v času preseljevanja ljudstev, je pri Slovanih zgodnjega obdobja komaj zaznavna.)

Profesor dr. Štih in njegovi učenci te knjige očitno niso brali, sicer ne bi še naprej govorili o Karantancih kot posebnem ljudstvu. Ampak od akademika bi to pričakovali. Pričakovali bi tudi naslednje spoznanje. Če je dunajska teorija enogeneze za Slovane le pogojno uporabna, pomeni, da nima splošne veljave, da je konstrukt, ki je že na primeru Slovanov pokazal svojo neveljavnost.

Zadnje novice

Sorodne vsebine