23.5 C
Ljubljana
petek, 28 junija, 2024

(PONOSNI NA VRHPOLJE; FOTOGALERIJA): Osrednja prireditev ob 33. obletnici slovenske državnosti in odkritje spominskega obeležja »Buldožer 1991«

Tekst in foto: Lucija Kavčič

Včeraj so po Sloveniji ob bližajočem se prazniku slovenske državnosti potekale številne maše za domovino. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve pa je v sodelovanju z Občino Vipava in Župnijo Vrhpolje svojo osrednjo prireditev ob 33. obletnici slovenske državnosti včeraj pripravilo pri Teodozijevem križu nad Vrhpoljem pri Vipavi, kjer so pogumni Vrhpoljci s bagrom ustavili agresorsko vojsko. Prav včeraj so po triintridesetih letih odkrili spominsko obeležje »Buldožer 1991«.

Znameniti bager, ki je tistega dne pred 33 leti ustavil tanke JLA, je odslej trajno vkopan na ovinku pri Teodozijevem križu nad Vrhpoljem. Pred njim se ugreza v tla pomečkana rdeča zvezda, simbol komunistične Jugoslavije, na njem pa je spominska plošča z napisom: “Pogum in vloga Vrhpoljcev pri osamosvojitvi naj ne bosta nikoli pozabljena.”

Slovesnost se je začela ob 18. uri z dvigom slovenske zastave, kar je storila Častna četa Veščinskega centra SV Vipava, Zdravljico je zapela Lejla Irgl, nato pa je sledila sveta maša za domovino; maševal je namestnik vojaškega vikarja Milan Pregelj. Ob 19. uri je sledila prireditev ob 33. letnici slovenske državnosti s kulturnim programom, pir katerem so sodelovali mešani cerkveni pevski zbor Vrhpolje, učenci – recitatorji iz OŠ Draga Bajca Vipava in Pihalni orkester Vrhpolje. Prisotne sta nagovorila predsednik Združenja VSO Lojze Peterle in župan občine Vipava Anton Lavrenčič.

Ovinek, na katerem je vrglo ven Teodozija in jugoslovansko armado

Lojze Peterle je prisotne nagovoril med drugim z besedami: »Z ovinki (proslava je bila na ovinku pri Teodozijevem spomeniku, op. p.) so te težave, da te lahko ‘ven vrže’ in tako je vrglo 394 leta ven Evgenija, ki ga je premagal Teodozij, pravijo, da mi je pomagala burja, pa bi jaz temu verjel ne samo kot geograf. Potem je na tem ovinku ‘vrglo ven’ jugoslovansko armado, ker ste Vrhpoljci pokazali domovinsko zavest, pogum in odpor, brez česar danes ne bi praznovali. Spomnil bi rad na množico 100 000 ljudi v Odboru za človekove pravice, ki je nastal potem, ko se je zgodilo nasilje jugoslovanskih oblasti proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu. Vesel sem, da je danes Janez Janša z nami, da skupaj praznujemo in vesel sem, da smo takrat pokazali odpor. Malo kasneje se je zgodil še en izraz odpora: 8. maja smo na kongresnem trgu poslušali Majniško deklaracijo, ki so jo podpisale štiri pomladne stranke, pisateljsko društvo in drugi, tedaj smo se izrekli, da želimo živeti v suvereni državni slovenskega naroda. Pomemben upor se je zgodil 8. aprila 1990 na prvih demokratičnih volitvah po 2. svetovni vojni, ko je 55% ljudi volilo za državotvorni program Demos. Na podlagi tega se je zgodil še plebiscit – brez zmage Demosa ga ne bi bilo. K odporu štejem tudi to, da smo zavrnili, močan poskus tistih, ki so sredi pomladi leta 1991 zahtevali demilitarizacijo in predlagali razorožitev.« Poudaril pa je, da vrednote osamosvojitve na Vipavskem in po vsej Sloveniji živijo in so v slovenski zavesti, kljub ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in kljub klanjanju Čebinam. Iz vrednot osamosvojitve bo prišel navdih, da bo Slovenija spet dobila pravo dinamiko, in bomo vsi vredni spoštovanja, saj se le na podlagi tega lahko sodeluje in načrtuje skupno prihodnost, je zaključil Peterle.

Privilegij, da lahko praznujemo

»Kako lepo je, ko se spominjaš prelomnih dogodkov, ko veš, da si bil zraven nečesa velikega, ko veš, da si bil zraven tistega, kar so sanjali naši dedje in pradedje. In jaz imam še žive spomine na junij 1991, ko smo čakali vsakodnevne tiskovne konference z napisom Za samostojno Slovenijo,« pa je svoje spomine na dneve pred 33timi leti s prisotnimi podelil župan občine Vipava Anton Lavrenčič, ki je še dejal, da je danes zanj privilegij, da lahko v Vrhpolju pozdravi Janeza Janšo in Lojzeta Peterleta ter z njima praznuje. Podelil je tudi nekaj svojih spominov na dan, ko so Vrhpoljci pokazali pogum in odpor ter sami ustavili jugoslovansko armado.

Slavnostni govornik – Janez Janša

Nazadnje je prisotne nagovoril še slavnostni govornik Janez Janša, ki je bil v letih 1990 – 1992 obrambni minister, ki je najprej ponovil Peterletove besede, da upa, da bo novica o buldožerju prišla tudi do Ljubljane: »Ko je to dejal, sem se spomnil, da smo tistega dne, 26. junija leta 91, ko je bil ta buldožer v akciji, imeli zelo malo informacij o tem, kar se tukaj dogaja. To je bil dan, ko je Slovenija pripravljala razglasitev samostojne države. To je bil dan, ko so bili v zraku migi jugoslovanske armade. To je bil dan, poln radosti, upanja, pa tudi strahu. A to je bil dan, ko so bile izrečene tiste besede: »Danes so sanje dovoljene, jutri bo pa nov dan.« In to je bil dan, ko je večina Slovenije šele pričakovala, da se bo, potem, ko bomo samostojno državo razglasil, nekaj zgodilo. Ampak tukaj se je takrat to že dogajalo. In ta civilni pogum, državljanski pogum Vrhpoljcev, Vipavcev, pa tudi nekaterih drugih delih primorske, kjer je šel Reški korpus šel dan prej v akcijo, ta pogum je mogoče mal presenetil tiste, ki ste jih poklicali na postajo policije ali pa v štabe Teritorialne obrambe, kjer so imeli malo slabe vesti, češ, mogoče bi pa mi morali biti tam, kjer so zdaj tisti, ki postavljajo barikade. Ker ukaz je bil, da se jugoslovansko armado ovira. Ni bil še izdan ukaz, da se ofenzivno uporabi orožje, so pa vse enote teritorialne obrambe ali pa tudi policije imele dovoljenje, da uporabijo orožje v obrambi. Sicer kakšna policija bi bila in kakšna vojska bi to bila, če v obrambi ne bi smeli uporabiti orožja. Ampak je bilo veliko oklevanja, kar je po eni strani razumljivo, ni pa razumljivo, da je bilo več poguma med vami, med civilisti kot med tistimi, ki so prisegli, da bodo Slovenijo branili.

Na srečo se je vse dobro končalo

Če bi se končalo drugače, bi o tem verjetno potekale razprave, študije, pa tudi kakšen proces. Skratka tisti, ki so imeli malo slabe vesti, takrat v Ljubljano niso veliko poročali, kaj se tukaj dogaja. Tako, da se je večino tega poguma izvedelo kasneje. Bilo je nekaj informacij, ampak so bile zelo skope. Takrat tudi osrednji mediji niso veliko poročali o tem. Ob trideseti obletnici slovenske osamosvojitve je bilo končno posnetih nekaj dokumentarcev. V nekaterih od teh filmov so prikazana tudi dejanja tega poguma tukaj v Vipavski dolini. Originalnih posnetkov je sicer zelo malo, je pa nekaj fotografij in tudi z nekaterih drugih delov Slovenije je v teh dokumentarcih nekaj prizorov, ki so svetovnega formata.

Torej takrat, ko ste tukaj na trgu, sedeli pred tanki, neoboroženi, da je svet že poznal fotografijo tistega študenta na Trgu nebeškega miru v Pekingu, ki se je sam postavil pred tanke in je še danes, ko je obletnica vseh svetovnih medijih ta slika objavljena. In je to nek simbol, neka ikona državljanskega poguma. Tukaj med vami je veliko takih ikon, tako da si lahko vedno, ko je obletnica čestitate in vsi ostali smo vam lahko zelo hvaležni.

Dokumentarci o pogumu slovenskih civilistov in slovenski osamosvojitveni vojni

Ob trideseti obletnici smo imeli v Sloveniji veliko tujih obiskov na proslavo, kjer so bili predsedniki vlad predsedniki evropskih institucij, gostje iz sosednjih držav, nekaterim med njimi smo tudi pokazali nekaj teh dokumentarcev in so samo gledali, kako je, kako je možno, da se je to zgodilo in kako je možno, da se o tem nič ne ve. V dokumentarcu je tudi en prizor z mosta pri Ormožu, kjer jugoslovanski tanki odrivajo barikade, kot je ta buldožer, buldožerje, tovornjake z mosta v Dravo, na drugi strani pa civilisti, ne vojaki ali policisti, z jeklenicami vežejo ta vozila ob barikadah zato, da jih ne bi mogli odriniti. In jih niso. 15 metrov stran od tankovskih cevi. Mogoče ima kdo kje kakšen podoben posnetek iz teh koncev. Vsakem primeru je to nekaj, kar ostaja tudi za prihodnje rodove. Kot eno tako pričevanje poguma, drobcev tega poguma, iz katerih je stkana samostojna Slovenija. Nekaj let nazaj, ko sem imel to čast, da vam spregovorim ob podobni proslavi, mi je, potem ko smo tam že malo popil, nekdo rekel, ampak pač barikade so bile, tam smo protestirali, ampak me še vedno jezi, da so šli tanki, pa pol vseeno naprej. In so prišli na mejne prehode. Nič nismo dosegli, pravzaprav. Jaz sem rekel: Ni res. Ni res, kajti tisti, ki so bili v tankih, tisti, ki so bili v na vojaških tovornjakih. Tako oficirji jugoslovanske armade kot obvezniki, ki so bili v bistvu prisiloma v teh uniformah so ta pogum videli in so pač tisti fantje, ki so jih poslali v tanke in na nas dol z Makedonije, Srbije ali kjerkoli iz bivše države, in so jim rekli, da gredo braniti Jugoslavijo pred napadom Nata, ti so vedeli, da ne gredo nad Nato. Videli so, da gredo pravzaprav lasten narod, katerega so pač kot bivši državi prisegli, da ga bodo branili. In predstavljate se, kaj se je dogajalo v glavah teh ljudi. Med vožnjo do mejnih prehodov je verjetno marsikomu od teh v glavi porodila misel – čim prej iz tega tanka, čim prej s te uniforme, ker jaz tega ne bom počel. In v naslednjih nekaj dnevih po tem, ko se je agresija začela, je bil eden od velikih logističnih problemov za našo stran na tisoče, na tisoče prebežnikov. To so bili res prebežniki. Niso tisti prebežniki, ki zdaj pridejo ilegalno čez mejo. Prebežnik je tisti, ki je iz ene strani prebegnil na drugo v vojaškem spopadu. In to je v bistvu enote jugoslovanske armade razsulo. In seveda je bilo pomembno, da smo kasneje barikade branili z orožjem. Seveda je bilo pomembno, da so padali dol sovražni helikopterji. Seveda je bilo pomembno, da se je pokazala vojaška moč Slovenije. Ampak brez tega, da bi nasprotnik videl ta civilni pogum slovenskega ljudstva, verjetno vse, kar se šteje v moči orožja, ne bi zadostovalo. Te stvari so bile odločilne. Tanki, ki so šli tukaj čez in prišli na mejni prehod, so bili sicer isti, posadke v teh tankih pa niso bile več iste. In to je čas tudi zaradi takšnih dejanj ali pa predvsem zaradi takšnih dejanj, ki predstavlja neko vrednotno središče slovenskega naroda.

Čas slovenske osamosvojitve je tisti, ki Slovenijo združuje

S strani prejšnjih govornikov je bilo že večkrat omenjeno, da smo Slovenci šli skozi stoletja burne zgodovine, ko se je slovenski narod pravzaprav oblikoval v državotvorno nacijo skozi različna obdobja, tudi če zelo hude preizkušnje. Imamo tudi številne sijajne dogodke, tudi odporniške v vsej naši zgodovini do osamosvojitve, vendar se noben od teh dogodkov prej v stoletni zgodovini odkar smo se zavedali, da smo narod, ni zaključil tisto končno dejanje. To se je zgodilo šele v času slovenske pomladi, ko je ta pomlad dozorela in ko smo bili, ne samo sposobni glasovati za samostojno državo in si edinokrat v zgodovini sami pisati sodbo, ampak smo bili sposobni to državo tudi braniti. In po tem zelo kratkem času dokazati, da je ta država ne samo sposobna samostojnega življenja, ampak da smo se sposobni bistveno hitreje razvijati od mnogih, s katerimi smo preživeli v neki drugi državi v nekem drugem sistemu. In če danes vprašate kogarkoli v Sloveniji, ki se počuti Slovenca ali pa državljana Republike Slovenije in dobro misli v srcu, kaj je tisti čas v slovenski zgodovini, ki nas ne deli, ampak nas združuje? Kaj je tisti čas, kjer lahko vedno črpamo moč in energijo za aktualne preizkušnje ali preizkušnje bodočnosti, bo iskreno odgovoril: To je čas slovenske osamosvojitve. In če bi danes bil ponovno. En tak preizkusni referendum ali pa plebiscit, mislim, da bi dobil podobno številko kot takrat v odgovor na vprašanje, ali želimo živeti v samostojni in suvereni državi slovenskega naroda, kot je prvič uradno vprašala Majniška deklaracija.

V teh dneh je po Sloveniji toliko maš za domovino, toliko proslav, da niti slik ne moreš pogledati za vse. Tukaj vedno zelo prisrčno. Danes dopoldne je bila podobna maša za domovino in slovesnost v Drežnici. Ravno v tem času, sem malo gledal, jih je vsaj še petnajst, ker bi si želel biti, ker vem, da bo vse prisrčno. Ni občine v Sloveniji pa jih je 212, kjer za dan državnosti ne bi z veseljem priredil nekaj slovenskega ob tej obletnici. In enostavno je slovenski narod čas osamosvojitve ponotranjil tako močno, da se prenaša tudi na mlajše generacije, ki jih vidimo tukaj. Zagotovo je bil osrednji slavnostni dogodek, vsaj zame, Slovenija izpisana s temi črkami in risbami, ki so jih prej predstavili učenci tretjega razreda.

Slovenija je zašla v krizo, ker se je oddaljila od vrednotnega središča naroda

To vse pomeni, da bi bili lahko danes stoprocentno srečni in zadovoljni po 33 letih življenja v samostojni državi. Ampak verjetno ravno takšnega občutka nimamo. Teoretiki sociološkega fenomena, ki se mu reče vrednotno središče naroda. So zapisali tudi, da vsak narod takrat, ko se za krajši ali daljši čas oddalji od svojega vrednotnega središča, zaide v krizo. In tudi mi smo žal danes delno zaradi takšnega časa. Ukinili so muzej slovenske osamosvojitve. Nekdo, ki ima moč odločanja, je sklenil, da država, v kateri je 75 registriranih muzejev, ne potrebuje muzeja, ki bi bil posvečen samemu vrednotne središču tega naroda in te državi. In lahko je vse drugo sijajno, pa če se v tem vrednostnem temelju oddaljimo od samega bistva, potem pridejo problem. In ta, da to ovinkarjenje, privede potem tudi do tega, da ne izkoriščamo vseh svojih potencialov. Ko gre za bistvene stvari, ki zadevajo vse, potem je treba pozabiti na razlike diha z obema kriloma pljuč in iti naprej. In Slovenci zmoremo več, kot pa dejansko danes kažejo številke. Ravno zaradi tega oddaljevanja, ki ima potem raznorazne posledice. Žal pa je nek podoben val v zadnjem desetletju zajel tudi Evropo. Tu ob slovenski ponosno plapolala tudi evropska zastava. Evropska unija je bila zgrajena kot projekt miru. Kot nekaj, kar naj bi preprečilo ponavljanje takšnih morij, kot sta bila prva in druga svetovna vojna, ko so se predvsem kristjani po Evropi pobijali med sabo na različnih straneh.

Krščanski temelji Evropske unije

In ni slučajno, da so Evropsko unijo zasnovali očetje Evropske unije, ki so bili praktično vsi po vrsti krščanski demokrati oziroma konservativci. In ni slučaj, da je simbol Evropske unije dvanajst zvezdic, to je 12 zvezdic iz Marijinega kroga. Ampak, če greste danes po ulicah Ljubljane, Pariza ali Berlina in sprašujete mlade, kaj pa predstavljajo te zvezdice na zastavi Evropske unije? Kaj mislite, koliko teh jih bo pravilno odgovorilo? – Ker je (krščanski) temelj, še posebej v zadnjem času močno zatajeval. In če bi danes, recimo v slovenskem parlamentu prebrali nekaj misli Konrada Adenauerja, Romana Schumana ali DeGasperja, ustanovnih očetov Evropske unije, bi vam znal našteti nekaj imen na levi strani, ki bi rekli, da so to skrajni desničarji ali pa celo fašisti. Skratka, tudi Evropa se je se je v zadnjem času močno oddaljevala od svojih vrednotnih temeljev. In še zadnje volitve v Evropski parlament so začele to smer nekoliko popravljati. Slovenija je del Evropske unije, to je tudi naša odgovornost in na nek način tako Slovenija kot tudi Evropska unija čuti krizo ali pa krizne elemente, ravno zaradi tega odmikanje od vrednotnega središča, na katerem je nastala tako Slovenija kot tudi Evropska unija. Ampak kot kaže vaša prisotnost tukaj, ta čudovit program, na stotine podobnih proslav in mašo za domovino po celotni Sloveniji, to vrednostno središče slovenskega naroda še vedno obstaja. Ne samo, da obstaja. Tega se tudi močno zavedamo in je to tako močno sidro, da tudi takšni odkloni tega ne bodo izruvali. Lahko se začasno ukine Muzej slovenske osamosvojitve, slovenske osamosvojitve pa se ne da niti ukiniti, niti preprečiti, da bi jo v srcih čutili kot naše vrednotno središče in muzej, stavbo institucije se slej ko prej postavi. Tudi ta buldožer ste postavili po 33 letih, pa danes ni nič manj aktualen kot je bil ta dobra tri desetletja doslej.

Hvala vam, ker se zavedate, kje Sloveniji bije srce!

Hvala vam, ker se zavedate, kje Sloveniji bije srce. Hvala, ker te spomine prenašate tudi na prihodnje generacije. In še enkrat čestitka tistim, ki ste bili takrat zraven in ki ste spreminjali ne samo razmerja sil tukaj v Vipavski dolini, ampak tudi razmerja v glavah tistih, ki so nas s tanki napadli. Hvala za vaš pogum in za to, da ste bili takrat navdih celotni Sloveniji. Prihodnjim generacijam pa želim, da vedno, ko bodo šli tukaj mimo, ko boste brali te table, da se zavedate, da se to ni zgodilo kar nekje v neki daljni preteklosti, da tega dejanja niso storile neke nevidne sile, ker smo bili vsi za nekaj, pa se je kar samo zgodilo, ampak da so to storili konkretni ljudje, za kar smo jim lahko posebej hvaležni. Hvala še enkrat za to čudovito prireditev, za to čast, da vas lahko nagovorim na tem zgodovinskem kraju.
Bog vas živi, Bog živi Slovenijo!«

Na koncu so spomine na dan pred 33 leti s prisotnimi delili Vrhpoljski branitelji, ki so nato odkrili spominsko obeležje »Buldožer 1991« in položili tudi venec.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine