Piše: Kavarna Hayek
»Mislim, da lahko prideš še daleč s svojo stranko, toda ne zdaj. Pomisliti moraš, kaj lahko dobimo v tej državi, ki gre naravnost v socializem, kar ni mogoče uveljaviti brez diktature.«
Te besede je leta 1976 v zasebnem pismu Alfu Svenssonu, takratnemu predsedniku švedskih Krščanskih demokratov, zapisala najbolj slavna in brana švedska pisateljica Astrid Lindgren, »mati« Pike nogavičke, Emila, Ronje in detektiva Blomkvista. Pismo, ki ga je več let kasneje prebral Svensson v dokumentarnem filmu »Vodja stranke po božji milosti«, razkriva, da se je Lindgrenova pred parlamentarnimi volitvami jasno postavila na stran takratne desnosredinske opozicije. Pisateljica, katere obletnico rojstva smo praznovali včeraj (14. november 1907), je bila dolga leta odkrita podpornica Socialnih demokratov, vendar se je takrat bala, da socialdemokratska stranka po 44 letih neprekinjene vladavine Švedsko spreminja v socialistično diktaturo.
Ta del biografije Lindgrenove levičarski medijski mainstream ne omenja, namenoma ga izpusti, čeprav je odločilno vplivala, da je na volitvah leta 1976 zmagala koalicija strank Centra, Liberalno ljudske stranke in Zmerne stranke. Kaj se je zgodilo?
Januarja 1976 sta policista v civilu v Kraljevem dramskem gledališču v Stockholmu zaradi domnevne davčne utaje aretirala gledališkega in filmskega režiserja Ingmarja Bergmana. To je postala postala glavna globalna novica. Obtožbe so bile kasneje umaknjene, kljub temu se je Bergman odselil v Nemčijo. Režiser je bil eden tistih, ki jih je takratni švedski »super davek« močno prizadel. Zaradi pretiranih davkov so v tistem času Švedsko zapuščali uspešni podjetniki (denimo ustanovitelj Ikee Ingvar Kamprad) ter največje športne in druge zvezde. Nad levičarskim davčnim tiranstvom so se pritoževali tudi člani legendarne zasedbe Abba (še posebej Frida), ki pa se iz države niso odselili. Na udaru je bila tudi Lingrenova, ki se je odzvala tako, da je napisala satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti, ki je bil v začetku marca 1976 objavljen v socialnodemokratsko usmerjenemu Expressnu. Esej, ki je pozneje postal znan kot »učinek Pomperiposse«, je nastal kot odgovor na 102-odstotno mejno davčno stopnjo.
Zgodba gre tako, da Pomperipossa, ki tudi piše knjige in je nadvse uspešna, zato dobro zasluži (v njej so bralci hitro prepoznali Lindgrenovo), sčasoma spozna, da ji država pobere ves njen zaslužek. »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način,« je zapisano v eseju. Na koncu obupana Pomperipossa najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.«
Esej je spodbudil široko (tudi politično) razpravo, ki je prispevala k zmagi desnosredinske koalicije in kasnejšim davčnim reformam. Napadel jo je levičarski finančni minister Gunnar Sträng: »Gospa Lindgren zna pripovedovati pravljice, ne zna pa šteti.« Pisateljica mu ni ostala dolžna: »Sträng zna pripovedovati pravljice, a očitno ne zna šteti. On in jaz bi verjetno morala zamenjati službo.« Esej je spodbudil levičarsko vlado, da je malo omilila davčno zakonodajo, vendar to ni pomagalo – vlado je po volitvah oblikovala desnosredinska koalicija. Glede pisma na začetku tega zapisa – Lindgrenova je pisala Svenssonu naj omili svojo predvolilno kampanjo, da ne bi ogrozil desnosredinske koalicije in ji odvzemal prepotrebne glasove. In res. Krščanski demokrati so dobili le 1,36 odstotka glasov. A namen je bil dosežen – davčna obremenitev bogatih in tistih, ki so kot samozaposleni veliko zaslužili, se je zmanjšala. Toda le kratek čas. Ko je kasneje na oblast prišel Olof Palme, so se davki spet povečali. Spet so se znižali šele po njegovi smrti, kljub temu pa Švedi ostajajo med najbolj obdavčenimi državljani na svetu.
Levičarji so odkrito dvomili, da so dohodki Lindgrenove res tako močno obdavčeni. No, davčne stopnje, ki so veljale za pisateljico, so bile naslednje:
Občinski davek (mesto Stockholm): 13,50 %
Okrajni občinski davek (okrožje Stockholm): 11,75 %
Cerkveni davek (župnija Gustav Vasa): 0,61 %
Državna dohodnina: 57 %
Osebni stroški: 18,2 %
Skupni mejni davek: 101,06 %
Mnogo let kasneje je preiskovalec Jakob Lundberg od mestnega arhiva v Stockholmu zahteval pisateljičino davčno napoved za leto 1976. Ta je pokazala, da je za obdavčen dohodek v višini 1,2 milijona švedskih kron plačala skupno 1,05 milijona kron davkov (menjalni tečaj leta 1976 je bil okoli 4,4 krone za ameriški dolar). »Mejni davki za delo, čeprav niso presegli 100 odstotkov, so bili vseeno nerazumno visoki,« je ob tem odkritju zapisal Lundberg in dodal, da so nekateri drugi davki, denimo davek na naložbe, lahko znašali tudi 150 odstotkov. Švedi so postali »ljudstvo norcev«, je bila ugotovitev.
Kakorkoli. Ta del življenja pisateljice Astrid Lindgren prevladujoči levičarski mediji, ki imajo radi veliko socialno državo, zamolčijo. Pravi Švedi, kar velja za Skandinavce nasploh, so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje več kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«
