Piše: Lucija Kavčič
Na začetku šolskega leta smo se pogovarjali s pedagoginjo Mojco Škrinjar, nekdanjo poslanko SDS v mandatu 2018–2022, sedaj podpredsednico Evropske seniorske organizacije stranke EPP. Poudarila je, da je dandanes pomembno otroke naučiti postavljati prava vprašanja in pravilno uporabljati moderna informacijska orodja, šole pa bi morale pospešeno uvajati najmodernejše metode pouka skupaj s konservativno vzgojo za odgovornost in spoštovanje.
Ljubljančanka, 68-letna Mojca Škrinjar, profesorica angleškega in nemškega jezika, je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Svoje življenje je posvetila izobraževanju, sprva kot učiteljica v osnovni šoli, nato 14 let kot ravnateljica, ustanovila je prvi oddelek mednarodne osnovne šole v Sloveniji, v javno šolo pa vnesla elemente pedagogike Montessori. V letih 2004 do 2008 je bila generalna direktorica za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu RS za šolstvo. Nato je prevzela funkcijo predstojnice območne enote Zavoda RS za šolstvo v Kranju. Nato jo je pot kot direktorico Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Cirius Kamnik popeljala v najlepši del njene kariere. Imenovana je bila za državno sekretarko na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kjer je vodila revizijo zakonov s področja predšolske vzgoje, osnovnih in srednjih šol ter posebnih potreb. Nato je opravljala delo pomočnice direktorja Študentskega doma Ljubljana s 7.700 študenti. Leta 2017 se je vrnila na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, tedaj kot vodja digitalizacije izobraževanja. V mandatu 2020−2022 je bila poslanka Državnega zbora RS. V letih 2010, 2014 in 2018 je bila izvoljena za svetnico Mestne občine Ljubljana. Je tudi članica Izvršilnega odbora SDS in podpredsednica VSO – Združenja za vrednote osamosvojitve ter vodja njihove pedagoške sekcije. Je tudi članica Zbora za republiko in Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Od pomladi 2022 je predsednica seniorjev SDS. Ta čas se posveča izobraževanju starejših o digitalnih kompetencah. Ob strani ji zvesto stoji mož. Imata hčerko in sina.
Lani je bilo veliko govora, da v slovenskih šolah primanjkuje učiteljev, letos je stanje podobno. Zakaj učiteljev primanjkuje? Doštudira jih verjetno dovolj. Ali je ministrstvo Darja Felde kaj naredilo za izboljšanje stanja?
Zdi se, da Felda bolj vodi svoj zelenjavni vrt kot ministrstvo. Njegove vizije ni nikjer, prilagodi se neznanstvenim rešitvam, ki so plod umotvora nekaj vplivnih, a ne prav nadarjenih osnovnošolskih ravnateljev. V resnici v času vseh levih vlad vodita šolsko ministrstvo sindikalist Štrukelj, zanj pa je pomembno le, da ima vodljivo vojsko, in vojska založnikov, ki z delovnimi zvezki mnogokrat poneumlja, ne pa izobražuje, vsekakor pa dobro služi. Preoblečena partija torej in levi biznis.
Za pomanjkanje učiteljev je več vzrokov. Eden pomembnejših je ta, da so pri svojem delu prepuščeni samim sebi, ko naletijo na problem, šibki ravnatelji jim ne pomagajo. Kakor so levičarji kastrirali policijo, tako so tudi šolstvo. Na piedestalu so nekakšne pravice, učitelji se spopadajo s permisivno vzgojenimi otroki, z glasnimi starši, ki preštudirajo množico ciljev v učnih načrtih, vsako črko v prepodrobnih pravilih in glasno zahtevajo le pravice svojih otrok, ne oziraje se na pravice drugih, potem ko so pokleknili pri vzgoji doma. Ni mogoče slediti vsem željam v skupini, če hočete, da vse funkcionira.
Drugi vzrok je zatiranje njihove ustvarjalnosti, ki se kaže s stotinami podrobnih ciljev, standardov in kompetenc, ali kakor koli se že imenujejo v nekonsistentnemu kurikularnem zapisu, ki jim morajo slediti, ter eksterna matura, ki se ji zdaj z novo vlogo pridružuje še nacionalno preverjanje znanja. Skrajno neumna poteza, od katere si ravnatelji obetajo discipliniranje otrok, a bo prinesla le še več pritoževanja staršev.
Je problem plačilo? Ali še kaj drugega?
Neustrezen izobraževalni program na fakultetah, ki izobražujejo učitelje, je prav tako vzrok za pomanjkanje učiteljev. Čeprav je študij z bolonjsko reformo podaljšan s štirih na pet let, učitelji ne dobijo dovolj kompetenc, da bi suvereno izpeljali pouk, uredili odnose, se spopadli s posebnimi potrebami.
Zabetonirani normativi, zabetoniran tedenski urnik, zabetonirane skupine, šola živi v maniri Marije Terezije (vsa čast ji za tedanji čas!), svet pa zahteva ustvarjalni um. Lepo vas prosim, kdo si želi nazaj v čas? Mladi zagotovo ne!
Naše šole, od osnovne do fakultet, poučujejo na zastarel način. Piflanje. In tu imajo ženske več »zicledra«. Zato imajo boljši učni uspeh. Ta pa edini odloča o vpisu na fakultete, žal. In to je treba nujno spremeniti, vpisne pogoje, uvesti bolj kreativne sprejemne izpite in načine poučevanja.
In ne nazadnje − ob kolikor toliko pridnem zbiranju točk lahko učitelji sčasoma priplezajo do evropsko primerljive plače, toda začetniška plača ni prav nič motivirajoča.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
